Slovenska selektorica Marta Bon: Strategija s tujkami nam ni v podporo

Šport dopušča tudi presenečenja, njegova draž pa je v tem, da lahko na papirju šibkejši premaga močnejšega. Upam in računam na to, zato imamo možnosti za uvrstitev na EP, čeprav je skupina zelo težka. Švedska in Srbija kotirata višje od nas, saj imata precej višji rokometni rating od Slovenije, zato nas čaka zahtevna naloga. Švedska je kakovostna in atraktivna ekipa z vrhunskimi dosežki, Srbija pa v zadnjih petih, desetih letih veliko vlaga tudi v ženski rokomet in ima tudi uspehe. Švica v zadnjem obdobju, še posebno od takrat, ko sem bila jaz njena strokovna sodelavka in selektorica, dela velike korake naprej. A tam je čisto drug svet: razen ene ali dveh igralk se druge ne ukvarjajo z rokometom na vrhunski ravni, ampak bolj amatersko, vseeno pa gre za kakovostno ekipo.

Proti Švedinjam imamo dve možnosti. Prva je, da sprejmemo skandinavski način igre, ki temelji na hitrosti, dobri obrambi in predvsem (pol)protinapadih. Torej, da gremo v odprto dirko z njimi. Druga možnost je, da z določenimi taktičnimi postavitvami ustavimo njihovo hitrost in stavimo na bolj pozicijsko igro. Po kakovosti in ratingu so Švedinje v prednosti, zanje pa lahko rečem, da imajo vse, kar imajo veliki. A v rokavu imam, če se malce pošalim, vsaj dva adutka: prvi je, da zelo rada igram proti skandinavskim ekipam, drugi pa, da imam rada težke nasprotnike, proti katerim je vedno lepo in zanimivo igrati.

Ne gre za kakšno inovacijo, revolucijo ali znanstveno fantastiko. Želimo igrati hitro in sodobno, a pomembno je znati tudi preklapljati v igri: da v določenih obdobjih tekme igraš hitro, v drugih pa počasi oziroma počasneje in z drugačno taktiko. Osnova bo dobra igra v obrambi, saj imamo kar nekaj specialistk zanjo, ki omogoča hitre prehode v napad. V napadu bodo igralke sicer imele določene naloge in kombinacije, a dekletom pustim in od njih tudi pričakujem veliko kreativnosti, igre na znanje in navdih. Praviloma dajem vsem priložnost za igro, toda ne zato, da bi želela biti prijazna do vseh, ampak ker lahko kot ekipa od tega največ iztržimo.

V vsaki zadevi vedno gledam pluse in minuse, v tej pa je več plusov. Odločitev igralke, da gre iz varnega domačega okolja in zavetja v tujino, kaže na njeno ambicioznost, odločnost in pogum, takšne igralke pa želim imeti ob sebi in jih potrebujem. Poleg tega računam, skušam izvabiti iz njih in jim pomagati tudi pri tem, da z dobrim nastopom v reprezentanci lahko sebi, javnosti in klubskim delodajalcem dokažejo svojo kakovost. A takšen način je seveda podoben hoji po rezilu noža.

To bi bilo super za reprezentanco. Ni skrivnost, da zagovarjam tezo, da bi morale imeti Slovenke v Krimu pomembnejše igralske vloge. Tudi strategija z enajstimi tujkami, kolikor jih ima spet Krim, ni v podporo reprezentanci. Toda s stvarmi, na katere nimam vpliva in jih ne morem spreminjati, se pač ne ubadam.