Čunga poznamo zlasti kot velikega izvedenca za glasbo Olivierja Messiaena, a je bil enako resen mislec tudi Mahlerjeve partiture. Občutljivo je nastavljal fraze, določal učinkovite kontraste tempov srednjih dveh stavkov in predvsem znal motivirati prave energijske viške in na pravi način ustvarjati izjemne umiritve. Vse to je seveda osnova za vsako solidno igranje Mahlerjeve glasbe, kar je izvedbo ločilo od drugih, pa je bil poseben odnos do tistega, v čemer se v resnici nahaja sama esenca glasbe – osupljivo je bilo namreč spremljati, kako je skladba dejansko zvenela. Če bi o dresdenskem orkestru sodili po običajnih merilih dobrega in pravilnega tona, bi hiteli poudarjati, da je orkester takšnega ugleda in seveda tudi evidentne glasbeniške kakovosti ter virtuoznosti zvenel kar nekoliko nerafinirano, celo neizenačeno, in da se je glasbenikom pripetilo kar nekaj nemajhnih napak. A pomembno je to, da je bil orkestrov zven vedno v gibanju, iskanju in prilagajanju glasbenemu izrazu. Tako se je lahko Mahlerjevo eksistencialno razglabljanje dogajalo ne le v glasbeni strukturi in neštetih motivičnih povezavah, ampak tudi v enkratni zvenski projekciji. Ta se je v vsakem trenutku preobražala: iz globokega, pa toplega, pastoralnega tona k zrnatemu zvočnemu profilu v dramaturških zaostritvah, ki so jih v tretjem stavku podkrepili poudarjeni frullati flavt ali pa huronska udarna moč staccatov v trobilih. V tako živi zvenski konstituciji se je Mahlerjeva divja polifonija nekajkrat preobrazila v prava zvočna žrela, spet drugič so bile pomiritve delo skrajno senzibilnih muzikov.
Proti koncu počasnega finala, kjer Mahler dokončno razgali svojo umetnost in operira le še z najbolj nujnim, s krhkimi tihimi toni, bi morala takšna izvedba zaviti v skrajno zbrano in navdahnjeno izkušnjo. A ni in razlog za to ni bil nujno na odru Gallusove dvorane. Vemo, da komunikacijski tokovi nikoli niso enosmerni, in če nezanemarljiv del občinstva po nekajletnem intenzivnem programskem soočanju z Gustavom Mahlerjem izvedbe njegovih simfonij še vedno obiskuje s prepričanjem, da se, na primer, Deveta simfonija konča po polurnem prvem stavku in da so najtišji ter najnežnejši pasusi primerni za odvijanje sladkarij ali lajšanje žeje, potem resnično ne smemo biti presenečeni, če glasbeniki ne sledijo skladateljevemu totalnemu samorazgaljanju in Adagio igrajo lepo ter le korektno. Ne le umetniške umetnije na zadnjih koncertih, tudi ta nenehni recepcijski šum je del bilance intenzivnega mahlerjanskega praznovanja.