Oboje. Nedvoumno nas zadeva na ravni partikularnih interesov, bistveno pa nas zadeva tudi v osnovni skrbi za našo dejavnost in knjigo. In tu imamo tudi interes širše skupnosti, saj knjigi kot skupnost dolgujemo veliko, brez boja naših prednikov slovenske države ne bi bilo. Na nek način je torej ogrožena sama substanca nacionalne samobitnosti in samozavesti.
Kakšna je po treh tednih od ad hoc osnovanja iniciative vaša zamisel prevzema Mladinske knjige?Mislim, da prvič v zgodovini za isto mizo skupaj sedimo predstavniki tako rekoč celotne panoge: od avtorjev (DSP, PEN) in neodvisnih založnikov prek zaposlenih v MKZ in Cankarjevi do združenja založnikov in knjigotržcev, za sodelovanje pa so zainteresirani tudi tiskarji in papirničarji. Razlike med nami niso majhne, kar je lahko slabost, vendar verjamem, da je v danih razmerah ta raznolikost in raznovrstnost naših izkušenj lahko tudi velika prednost. Morda celo pogoj za globlji uvid v razumevanje krize, kar je spet pogoj za vzpostavitev uspešne vizije in razvojnega načrta. Ta naj bi temeljil na resničnem partnerstvu, upošteval izkušnjo celotne panoge ter se zavedel svoje vloge v nacionalnem, regijskem in tudi globalnem kontekstu. Opraviti imamo s partnerstvom, ki deluje kot kooperativa, odprta za različne oblike pravne organiziranosti, kot so zadružne oblike, delniška družba in druge. Osebno sicer menim, da so koncepti, ki zagovarjajo kot najvišja načela ekonomskega liberalizma in dobička, danes v zadnjih izdihljajih, saj izgubljajo tla pod nogami, izgubljajo smisel, da o neodgovornosti do okolja in drugih bitij ne govorim.
Zakaj med vsemi možnostmi prav zadružništvo?Malo znano je, da so kooperative ne le najstarejši, temveč – takoj za javno upravo – tudi največji zaposlovalec na svetu. Še manj znano je, da so kooperative odlično prenesle globalno krizo zadnjih sedmih let. Najbrž zato, ker imajo zelo močno zaščito proti špekulacijam in špekulantom, proti igralcem »s figo v žepu«. In najbrž bo širša javnost za ta osnovna dejstva izvedela šele, ko bodo kooperative prevzele medije, ki so trenutno še vedno pretežno v rokah kapitala in ne v lasti ljudi. Ker je kooperativa oziroma zadružništvo v Sloveniji pravno, ekonomsko, pa tudi medijsko necenjena oblika, je njena realizacija v tem trenutku manj verjetna. Zato se nagibljemo k ustanovitvi delniške družbe, ki pa bo utemeljena na načelih, ki so blizu načelom kooperative. Odprti pa smo tudi za oblikovanje bazena prevzemnikov, ki so različno organizirani.
Na kakšen način boste skušali to bazo prevzemnikov razširiti?V prvi vrsti bomo ponudili projekt, ki bo slonel na skrbnem poznavanju in razumevanju razmer in bo podprt z vizijo, ki si zasluži njihovo zaupanje. Načinov in poti, kako jih bomo nagovorili, je veliko – od osebnega komuniciranja pa vso do t. i. množičnega financiranja, ki zadnja leta doživlja razcvet po vsem svetu. Iniciativa ima že sedaj precej izrazito podporo javnosti. Ne bomo dovolili, da se to zaupanje zlorabi.
In ovire pri vaši zamisli?Rešitve še preučujemo. V zadnjem letu je bilo nekaj poskusov v smeri prevzema podjetij s strani zaposlenih v obliki zadruge, najbolj odmevata primera Gorenjskega glasu in Večera. Pri zadrugah nimamo opraviti le s pravnimi in administrativnimi ovirami, ampak tudi s psihološkimi. Dogajanja kažejo, da sta trenutna ekonomska in politična elita tej možnosti nenaklonjeni. Stečajni upravitelji prevzemne ponudbe zadružnikov obravnavajo pristransko.
Ste se prav zaradi konotacij na socializem izognili poimenovanju kooperative z zadrugo?Imena pravne osebe še nismo določili, o kooperativi govorim izključno kot o pojmu, ki ga razumem kot partnerstvo, zasnovano na osnovah fair-playa, saj je edino na teh mogoče dosegati sinergijo delovanja, ki jo klasična lastniška podjetja dosti težje dosegajo. Seveda pa je najbrž res, da smo s tem, ko smo si v Sloveniji po osamosvojitvi dovolili politični in nato medijski pogrom zoper vse, kar so ustvarile generacije pod socializmom, povzročili ogromno škodo. Danes vemo, da je samoupravljanje vsebovalo koncepte, ki so v sebi imeli dosti dobrega, preučevale so ga in si ga za vzor postavljale številne danes uspešne družbe.
Slišati je, da naj bi se nekateri v iniciativi zavzemali za preoblikovanje MKZ v javni servis.Javno podjetje je lahko uspešno v družbi, ki je zdrava, ki ima upravičeno zaupanje v javne servise, v delovanje skupnosti. Razmere v Sloveniji so žal precej nasprotne. Temu se niti ne gre čuditi, saj nam celo vrh EU in Mednarodnega denarnega sklada s strokovno neprepričljivimi argumenti sporoča, da je javni sektor manj učinkovit kot zasebni. Nekdo je pod črto k njihovim izvajanjem duhovito pripomnil: »To nam sporočajo najbolje plačani ljudje v javnem servisu – zakaj torej ne pričnejo z odpuščanjem pri sebi?«
Bi morala vlada k reševanju MKZ pristopiti bolj aktivno?Suverena država bi se seveda morala vesti odgovorno. A problem je, da Slovenija ni več suverena, z vstopom v EU se je odpovedala ključnim atributom državnosti: davčni politiki, monetarni politiki, pravni… In zato ima najbrž minister za kulturo dr. Uroš Grilc prav, ko pravi, da je država v konkretnem primeru brez moči.
MKZ je v poslovnih turbulencah, a na splošno gre za podjetje z izjemno infrastrukturo in verjetno še zdaleč ne izkoriščenim kulturnim kapitalom. Zakaj se zanjo ne tre kupcev?Gre za izjemno zanimivo, a tudi izjemno kompleksno vprašanje. Če bi odgovoril zelo na kratko, bi rekel, da zato, ker se je v slovenskem okolju uspešnost podjetij zadnja desetletja merila izključno z merjenjem njihovih bilanc. V teh so tudi ljudje samo številke. Na drugi strani je vodstvo slovenske javnosti, ki smo ga žal prepustili politikom, razvilo izredno nepodporen odnos do knjige, branja in nasploh ustvarjalnosti, kar je vse pripeljalo do skrajnih in absurdnih razsežnosti. Odgovorni se niso ozirali na specifike slovenske zgodovine in knjige, niso se ozirali, da imamo enega najmanjših nacionalnih tržišč na svetu, ki bi ga bilo torej treba davčno razbremeniti, in tako dalje. Posledica je, da je slovenska knjiga še vedno med najdražjimi na svetu, donosi pa med nižjimi, in da je na svetovnem trgu tako rekoč ni.
So se banke upnice že konkretno odzvale na vaš predlog?So.
So mu naklonjene?Nezaupljive in previdne so, kar je pričakovano in razumljivo. Najbrž nam ne pripisujejo posebnih možnosti, kar je razumeti, saj gre pri naši pobudi za unikum. Vendar pa verjamem, da bodo menile drugače, ko se bodo podrobneje seznanile z našo namero in njeno potenco.
Menda se je sočasno pojavila tudi možnost, da družbo vendarle prevzame strateški tuji parter.Menda. Najbrž gre za možnost, na katero bi stavila večina poslovnežev uveljavljenih naziranj. Osebno sem prepričan, da bi bila to kratkoročna rešitev, po dolgoročnih učinkih pa se zelo verjetno ne bi bistveno razlikovala od možnosti, ki jo obeta prevzem s strani Učil.
Zakaj je kooperativa boljša rešitev od strateškega partnerja?Glede tujega strateškega partnerstva si ne smemo delati utvar, dovolj je, da se ozremo, kaj se je dogajalo s podjetji, ki so šla v podobne zgodbe, od Tobačne Ljubljana prek Papirografike do Leka. Osebno sem prepričan tudi, da bi tak scenarij resno dodatno načel substanco nacionalne kulturne suverenosti.
Pa realna kapitalska moč vaše iniciative in morebitnih podpornikov? Se bo izkazala za prepreko?Posamezna podjetja med nami so banke nagovarjale, da gredo bodisi v samostojen ali skupen prevzem – najbrž že to dovolj zgovorno priča, da smo kapitalsko lahko kos takšnemu izzivu. Menim pa, da bo imel prevzem veliko boljše možnosti in da bo prinašal za vse vpletene bistveno boljše učinke, če bo izveden na platformi širšega sodelovanja, podprt z najboljšimi izkušnjami in strokovnim znanjem ter predvsem tehtno razvojno vizijo in načrtom. Seveda pa vsemu temu predhaja vprašanje, ali si ta prevzem zasluži tolikšne investicije, kajti v tem trenutku še ne moremo biti prepričani, da nimamo opraviti z organizmom, ki je zabredel predaleč, da bi ga bilo še mogoče in smiselno reševati.