V tem letu je imela Slovenija najštevilčnejšo zasedbo slovenskih kolesarjev v elitnih 19 ekipah, ki redno nastopajo na nizu WordTour. Zasedba, ki v globalnih panogah svetovnega športa nima para. Deset nogometašev v ekipah nogometne lige prvakov, deset hokejistov v NHL, deset košarkarjev v NBA? Je kdo to poudaril? V kolesarski srenji se to zdi kar vsakdanje. Žal številčnost ni prinesla tudi skupnega preboja v rezultatih. Bo pa niz spomladanskih uspehov Simona Špilaka. Končno 21. mesto v nizu WorldTour je zelo visok mejnik. Doslej je bila najboljša sezona Janija Brajkoviča v sezoni 2010 (27. mesto).

Nekaj posebnega je tudi drugo mesto Boruta Božiča na klasiki Gent-Wevelgem, kar je najboljši dosežek slovenskih kolesarjev na severnih klasikah pred najštevilčnejšo publiko. Tudi zmagi Luke Mezgeca v Pekingu, v etapi od Trga nebeškega miru do Ptičjega gnezda, bi lahko pripisali epske razsežnosti. Ne zmaga vsak v državi z največ kolesarji na najbolj prestižni trasi.

Ne nazadnje, ali ni bistvo športa, da se dogaja nekaj posebnega, zanimivega, inovativnega. To ostane, ostalo zbledi. Uspehe je treba nadgraditi, izpostaviti, promovirati, a imam občutek, da se tega zavedajo le redki. V letu 2013 ni bilo s strani Kolesarske zveze Slovenije zaslediti niti ene odmevnejše akcije, ki bi bila kakšen poseben presežek, kljub spremembi pri vodenju z novim predsednikom Tomažem Grmom in prihodom generalnega sekretarja Aleša Kalana. Napovedujejo, da bodo udarili z akcijo 2014. Prav obrnjene barve zastave na reprezentančnem dresu ne štejejo.