»Ta intervju je bil med težjimi dejanji v sezoni. No, saj po zlato kolo sem šel brez težav, ampak tole, kar sodi zraven! Pri intervjujih nisem sproščen, težko lepo povem, kar mislim. Upam, da me razumete,« se je včeraj v Podsmreki opravičeval Simon Špilak, potem ko je ob Poloni Batagelj in Mateju Mohoriču, najboljšima med kolesarkami in mladimi upi, v roki že držal lovoriko zlato kolo, najprestižnejše priznanje za dosežke v celotni kolesarski sezoni. Prekmurec ima za sabo sezono, kot je doslej slovenski cestni kolesar še ni imel. Seveda, če upoštevamo niz WorldTour, točkovanje najpomembnejših dirk.
A Špilak je preprost in skromen fant, ki mu je vloga zvezdnika tuja, čeprav bi od športnika, ki konec leta zaseda 21. mesto na lestvici v tako globalni panogi in sodi med četverico najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov, to pričakovali. Ne želi pozornosti. Vsakršno nastopanje v javnosti, pred novinarji, mu je neprijetno. Celo odveč. Muka. A zadržani fant iz Tišine tudi s tišino, brez odvečnih besed, pove, koliko velja. Z dejanji. Na kolesu.
»Super. No, to je bil prvi del, drugi je bil dober,« je model njegovih odgovorov, kot je bil ta o oceni sezone, v kateri je zaznamoval vse največje enotedenske etapne dirke in tudi nekaj enodnevnih. Tako je bil med deseterico na dirki Pariz–Nica (6. mesto), Po Baskiji/Pais Vasco (4. mesto), Po Romandiji (drugi) in Po Švici (9. mesto). Ob tem je slavil tudi na eni etapi v francoskem delu Švice, kjer je že leta 2010 dosegel največji uspeh – skupno zmago. A te številke ne povedo toliko kot tekmeci. Boril se je s falango Movistarja z Alesandrom Valverdejem in Portugalcem Ruijem Costo ter Skyevo nebeško zasedbo Richiejem Portom in Chrisom Froomom. Torej junaki Toura, svetovnega prvenstva. Največjih dirk.
In prav zaradi tega se ob 27-letnem kolesarju Katjuše zastavlja vprašanje, zakaj ob takem potencialu ni poskusil izzvati koga tudi na tritedenskih dirkah Giru, Touru ali Vuelti ter svetovnem prvenstvu, kjer je bila trasa zanj kot nalašč. A Špile, kot ga kličejo kolesarji, kratko in jasno pojasni: »Ugotovil sem, da tritedenske dirke niso za moj profil kolesarja. Bil sem dvakrat na Giru in dvakrat na Touru ter ugotovil, kaj mi najbolj ustreza. Za svetovno prvenstvo, čeprav je bilo v hladnem in deževnem vremenu, ki mi ustreza, pa mi ni niti malo žal. Tam so bili tisti, ki so bili na visokem nivoju, sam nisem bil več. Bil sem preutrujen, zame je bila sezona dolga, predolga.« Doda, da bo v letu 2014 (znova) poskusil na Giru in tudi svetovno prvenstvo bi nekoč rad odlično odpeljal.
Bistvo je v podrobnostih. V moštvu ruske Katjuše, kjer se prepleta špansko-ruska miselnost, se dobro počuti. Čeprav sta liderja Španec Joaquin Rodriguez, že tretjič zmagovalec niza WorldTour, in njegov kolega Daniel Moreno, pravi, da prisluhnejo njegovim željam, čeprav mora občasno biti tudi pomočnik. Ko je nizal spomladanske uspehe, so pohiteli s podpisom še dveletne bogatejše pogodbe. Ko mu omenimo odhod športnega direktorja Valeria Pive, glavnega športnega direktorja, v konkurenčno ekipo BMC, mirno odvrne: »On je odšel, prišel bo nekdo drug.«
Prekmurec izjemno dobro prenaša nizke temperature, mraz in dež. »Ne uživam v tem, le bolje to prenašam,« pravi. Zato je spomladanska sezona kot nalašč zanj. »Saj mi mnogi rečejo, da se vročine bojim in je to samo v glavi, a jim odvrnem, češ, ali je mraz tudi v glavi, ko tožijo, da jih zebe.« Luka Mezgec, tretji v razvrstitvi Zlatega kolesa, je denimo povedal zgodbo, ko so v karavani že vsi nase navlekli vse, kar so imeli, Simon pa je medtem že slekel rokavice. Lahko si mislite, kdo je bil spredaj, ko so pohodili pedala. Zmrznjeni ne. Še bolj prisrčna je prigoda z zanj zmagovite etape v francoskem delu Švice, ko naj bi – vir je blizu ekipe Sky – pod vrhom vzpona najprej vprašal tekmeca: »Si ti, Froome? Greva. Za mano.« Chris Froome je na tak način zmagal na dirki, Špilak na etapi.
In še po nečem je znan Špilak, ki sicer biva v Novem mestu, njegov svetovalec pa je Milan Eržen. Velja za enega najbolj borbenih kolesarjev, najbolj napadalnih. A to je bil njegov način še, ko je vozil za matični klub KD Tišina, za Radensko Rog in za Adrio Mobil. Veliko mu je uspevalo. Bron s svetovnega prvenstva v Veroni 2005 je bil zgolj potrditev izjemnega talenta. A ko je že pri 21 letih odšel med profesionalce v Lampre, so njegovi napadi velikokrat veljali kot strel v prazno, bili so prezgodnji, šlo je za nepotrebno razmetavanje energije. Velikokrat so ga ujeli v ključnih trenutkih. A njegovi borbenosti so že ploskali na Touru in dirki Po Flandriji. Prav letos se je še bolj izplačalo. Tudi zmagi na enodnevnih VN Miguela Induraina in Okoli Frankfurta sta prišli na njegov prekmurski samosvoj način. »Želim še izboljšati vožnjo na čas. To je prvina, kjer nisem slab, vendar sem lahko boljši. Lahko sem še višje, ne samo šesti, četrti, drugi,« načrtuje sicer zelo vsestranski kolesar. Kronometer je namreč na enotedenskih etapnih dirkah velikokrat odločilen in zakoliči končni vrstni red. Tudi na Giru ali Touru. Ko pa ga povprašamo, kaj je njegov glavni motiv za prihodnje, dolgo premišljuje: »Uvrstitev med deset na lestvici WorldTour. To bi nekaj pomenilo. To je moja želja.«