V registru za preglednost, ki ga vodita evropski parlament in evropska komisija, je bilo včeraj registriranih nekaj manj kot 6000 zavezancev: 652 poklicnih svetovalnih služb in samozaposlenih svetovalcev, 2963 notranjih lobistov in panožnih združenj, 38 organizacij, ki zastopajo cerkve in verske skupnosti... Na drugi strani je evropskih poslancev, ki so (tudi) tarča različnih lobistov, 766.
Vendar pa vsi poslanci za lobiste niso enako zanimivi. Na koga se obrnejo, je – tako poznavalci – odvisno od več dejavnikov. Med drugim že od tega, iz katere države in poslanske skupine poslanec prihaja. »Poslanci iz Slovenije so veliko redkeje tarča lobistov kot tisti, ki prihajajo iz številčno bolj zastopanih držav v parlamentu. Bolj zanimive so tudi močnejše poslanske skupine,« pojasnjuje eden od naših sogovornikov. Za lobiste je po njegovih besedah pomembna tudi konkretna funkcija poslanca v parlamentu. Tako so bolj zanimivi vodje pomembnejših (zlasti finančnih, gospodarskih....) odborov – ta mesta zaradi institucionalnega ustroja parlamenta pa predstavnikom manjših držav in obrobnih političnih skupin praviloma niso dodeljena.
Obiskovalce je po hitrem postopku odslovila in prijavila
»Narava mojega dela v parlamentu je takšna, da za lobiste nisem zanimiv. Sem član delovnih teles, ki se ukvarjajo z zunanjo in varnostno politiko, razvojno pomočjo in humanitarnimi problemi, ne pa z vprašanji, ki bi lahko bila zanimiva za posamezna podjetja, koncerne, omrežja, ki ponujajo bodisi blago ali storitve,« poudarja poslanec Ivo Vajgl. Podobno razmišlja tudi evropska poslanka Tanja Fajon, ki je članica odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Kot pravi, velikih finančnih interesov za vplivanje na člane tega odbora ni. Bolj zanimiv za lobiste je na primer odbor za promet, katerega članica je bila pred leti. »Nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi mi lobist v zameno za upoštevanje njegovega stališča ponudil denar ali darilo. Morda zato, ker nisem v takšnih odborih, morda pa tudi presojajo, na koga naj se sploh obrnejo,« pojasnjuje Fajonova.
Da je ni nikoli nihče poskušal podkupiti, poudarja tudi Mojca Kleva Kekuš, ki je magistrirala prav na temo lobiranja. Kot pravi, so lobisti pri njej zlasti intenzivno lobirali, ko je pripravljala poročilo o davčnih oazah in davčnih goljufijah. »Skoraj vsak teden so me obiskali predstavniki kakšnega združenja, nikoli pa se ne dobivam s posamezniki, ki bi prišli lobirat v imenu nekoga,« poudarja Kleva-Kekuševa. Tako so jo na primer obiskali predstavniki evropskega združenja bank, predstavniki nemških bank... Zgodilo se je tudi, da je poslanka, ki je v evropskem parlamentu zamenjala Zorana Thalerja, obiskovalce po hitrem postopku odslovila in prijavila – napovedali so namreč, da se bodo z njo pogovarjali o vprašanju davčnih utaj, nato pa so jo vabili, da bi investirala v njihova podjetja.
Vajgl nam je tudi dejal, da ves čas svojega mandata stikov z lobisti ni imel, saj jih striktno odklanja. Romana Jordan pa meni, da tisti, »ki pravi, da se z nikomer ne dobi, slabo opravi svoje delo, saj mi zastopamo ljudi in se moramo z njimi dobivati«. Seveda pa je treba lobiranje ločiti od korupcije. Lobiranje Jordanova razume kot sestanek, na katerem se pogovarjajo o argumentih, »zelo pa pazim, da na teh sestankih nisem nikoli sama«. Tudi Lojze Peterle stikov z lobisti ne odklanja; poslanec Peterle in njegovi sodelavci v pisarni v Bruslju imajo na leto običajno od 150 do 200 lobističnih sestankov. Tako Peterle kot Jordanova pa sta nam zagotovila, da v dveh mandatih v evropskem parlamentu nista naletela na nedovoljene pristope pri lobiranju.
Mehak način nedovoljenega lobiranja
Po besedah naših sogovornikov se sicer največ lobistov ukvarja s področji energetike, okolja, zdravja, transporta, zaščite potrošnikov, bančnih regulativ… Predvsem imajo veliko težo zakonodajni predlogi. Čeprav uradni cenik za lobistične storitve ne obstaja, so zneski po informacijah iz bruseljskih lobističnih krogov odvisni od teže problema, ki ga morajo »rešiti«. Fiksni del lobistovega honorarja naj bi znašal najmanj 300 evrov na dan, drugi del plače ali nagrada pa naj bi bil odvisen od končnega uspeha lobista. Nekateri tuji mediji so nedavno poročali, da so tobačni giganti ob razpravi glede sprejemanja tobačne direktive v evropskem parlamentu za lobiranje namenili več milijonov evrov. Samo Philip Morris naj bi v prvem polletju lanskega leta za srečanja z evropskimi poslanci porabil 1,5 milijona evrov, za svetovanje in lobiranje pa je zadolžil kar 161 ljudi. Ob tem ne gre spregledati, da je bil v goljufijo, povezano s sprejemanjem zakonodaje o tobačnih proizvodih, lansko leto vpleten celo evropski komisar za zdravje John Dalli, ki je zaradi te afere tudi odstopil.
Največja korupcijska afera, ki je pomembno pretresla evropski parlament, pa se je zgodila marca 2011. Spomnimo: novinarji britanskega Sunday Timesa so se izdajali za lobiste in od evropskih parlamentarcev zahtevali, da v zameno za denar poskrbijo za sprejetje določenih dopolnil k evropski zakonodaji. V njihovo mrežo so se ujeli štirje evropski poslanci, afera pa je iz evropskega parlamenta odnesla tudi Thalerja. Poslanec iz vrst SD je amandma res vložil v proceduro, njegovi strankarski kolegi pa so ga po izbruhu afere umaknili. Zoper Thalerja je preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani v začetku letošnjega leta uvedel sodno preiskavo, ki je zdaj postala pravnomočna, kar pomeni, da je zoper njega uveden kazenski postopek. Njegovega avstrijskega kolega Ernsta Strasserja, ki je za vplivanje na zakonodajo zahteval letno plačilo v višini 100.000 evrov, pa je sodišče na Dunaju na prvi stopnji obsodilo na štiri leta zapora. Primer evropskega poslanca Adriana Severina je romunsko tožilstvo pred mesecem dni predalo sodišču.
»Primer, v katerega je bil vpleten tudi Thaler, je bil res ekstremen in takšna oblika korupcije v evropskem parlamentu ni razširjena,« nam je dejal eden od poznavalcev dogajanja na bruseljskih hodnikih. In dodal, da gre v večini primerov za bolj mehak način nedovoljenega lobiranja. Tako naj na primer ne bi bili redki primeri, ko so poslanci, ki popustijo določenim interesom, nagrajeni s potovanjem, včasih celo skupaj z družino. Razmere glede lobiranja v evropskem parlamentu pa še vedno niso primerljive z razmerami v ZDA. Glavni razlog je po besedah nekaterih poznavalcev ta, da evropski poslanci niso odvisni od zbranega denarja za kampanjo, temveč so večinoma financirani iz naslova javnih dotacij za politične stranke.
Po izbruhu afere, v katero je bil vpleten tudi Thaler, so se po besedah nekaterih naših sogovornikov iz poslanskih vrst pravila glede lobiranja v parlamentu precej zaostrila, prav tako pa se tudi parlamentarci bolj zavedajo, kaj z nesprejemljivim ravnanjem postavljajo na kocko. Nekatere poznavalce pa ti ukrepi vendarle niso prepričali in so zato skeptični, da bi evropski parlament želel z njimi res enkrat za vselej počistiti z nedovoljenim lobiranjem.