Tudi umetniki potrebujejo finančno hrbtenico

Na Društvu slovenskih pisateljev so me opazili v eni izmed televizijskih oddaj in ker se naše podjetje ukvarja s tiskom knjig, me je predsednik društva, Veno Taufer, poklical in mi razkril njihove finančne težave. Ker naklade knjig pri nas tako drastično padajo, sem želel priskočiti na pomoč pri promociji branja. Ljudi bi na tak način rad opomnil, da vsega čtiva pa le ni mogoče najti na spletu, da je fizična knjiga še vedno nekaj bolj intimnega, osebnega. Poleg tega se mi je zdelo, da je treba spremeniti lokacijo podelitve, in tako se je iz Ljubljane tokrat preselila v Medano.

Beseda donatorstvo, še posebno pa sponzorstvo pomenita, da skozi tisto, kar podpiraš, skušaš tudi nekaj promovirati. Sam želim preprosto podpreti kulturo in ob tem nimam nikakršnih zasebnih interesov, nikakršne želje po promociji.

Zaradi takšne podpore se našemu podjetju ne bo nič povečal posel, saj za slovenske kupce doslej nismo izdelali še niti ene same knjige, tu ni trga za nas. Večina Slovencev je za nas slišala šele po tem, ko smo naredili Koran, največjo in najdražjo knjigo na svetu, čeprav naše podjetje deluje že več kot 15 let. Že število ljudi, ki bi bilo finančno sposobno nakupa naših knjig, je v Sloveniji razmeroma majhno, vrh tega pa pri nas nihče ne vlaga na takšen način; ljudje kvečjemu kupujejo slikarske umetnine, knjig v omejeni nakladi pa ne vidijo kot kapital, ki se bo z leti povrnil. Če bi torej razmišljal, da bom s financiranjem nagrade lahko odprl novo tržišče za svoj posel, bi se tega lotil v kakšni drugi državi, kjer je precej več potencialnih kupcev. Denimo v Rusiji, kjer imam veliko kupcev, bi bila to zame resnično dobra reklama. A meni se zdi pomembno podpreti domače ustvarjalce. Ta podpora se mi skoraj zagotovo ne bo povrnila finančno, verjamem pa, da se bo s pozitivno energijo in zadovoljstvom.

Podpiram veliko dogodkov in dejavnosti, ob katerih nisem omenjen. Prav v primeru Jenkove nagrade sem najprej razmišljal, da mojega imena ne bi javno razkrili, a se Veno Taufer ni strinjal s tem, saj je menil, da bi v tem primeru spet marsikdo spraševal, zakaj ta mecen ne želi biti imenovan.

Seveda ima vsakdo pravico do svojega mnenja, ampak verjamem, da če bi ta pesnica sama dobila to nagrado in ne bi bila finančno podprta, bi najbrž razmišljala drugače. Mislim, da pesnikom ne gre ravno tako dobro, da bi jim bilo lahko vseeno, ali je kakšna nagrada denarno podprta ali ne. Vem, da ta vsota nikomur ne bo spremenila življenja, a je lahko vsaj majhna spodbuda za nadaljnje delo.

Predstavljam si, da če umetniki v preteklosti ne bi bili finančno podprti na tak način, da so pri njih pomembneži ter Cerkev naročali dela, danes ne bi imeli tako bogate umetniške zapuščine. Če bi v Sloveniji imeli več bogatih ljubiteljev kulture, ne vidim problema v tem, da bi ti redno samo za svoj užitek naročali umetniška dela. Kaj je lepšega, kot če komu podariš recimo prav zanj spisano pesem ali celo pesniško zbirko? V tem primeru bi umetnost gotovo še bolj cvetela.

Kot v zgodovini umetniki niso želeli sprejeti vseh naročil, tako ima tudi danes vsakdo svojo svobodo, da kakšno delo zavrne.

Težko, saj večina poslovnežev razmišlja precej ozko. Še tistih, ki so uspešni in bi kulturo lahko podprli, ta povečini ne zanima, saj menijo, da jim ničesar ne prinaša. Tudi politika številnih firm se je v tem pogledu skozi leta spremenila. Toda dokler ne bomo povezali kulture in gospodarstva, bo večji del naše umetnosti v tujini ostal prezrt, kajti tudi umetniki potrebujejo finančno hrbtenico in promocijo. Menim, da se Slovenci na splošno ne znamo dovolj promovirati. Kdor pa nima zaledja v državi, ima le malo možnosti, da mu uspe. Naše podjetje ima sedež v Italiji in ravno ta »made in Italy« nam je odprl vrata v ves svet. Če bi bili registrirani v Sloveniji, ne verjamem, da bi dobili priložnost za izdelavo največjega Korana, kajti slovenske izdelke mnogi v tujini že vnaprej podcenjujejo.