Ali je tudi v drugih družbah, tako kot v naši ozki dolini, obstajala glasbena skupina, ki je bila nekakšno središče sferičnega vesolja, jedro? Ali je obstajala skupina, ki je morebitnemu poslušalcu zagotavljala tisto najvišjo glasbeno iniciacijo, tisto skoraj cerebralno pripustitev v nekakšen kozmos, v katerega lahko vstopajo le posvečeni in kjer ti isti posvečeni, zdaj govorim v jeziku teorije književnosti, menjajo preproste užitke za bolj naporna zadovoljstva in so ob tej menjavi nagrajeni? Ali je obstajala skupina, ki si jo moral vsaj omeniti, če si hotel veljati za glasbenega eksperta, kar je pomenilo, da si kotiral zelo visoko na nevidni hierarhični lestvici, ki je bila za nas najpomembnejša lestvica, in si s čarobno besedo na jeziku v očeh sogovornika, ko je pogovor zaplul v glasbene vode in se je začelo razpravljati o glasbenem okusu, takoj pridobil dodatne točke in z njimi veliko spoštovanje?
Bilo je na koncu sedemdesetih, ko sem z vso silo vstopil v »svet glasbe«. Tam sem bil sicer že od začetka sedemdesetih, a bolj stihijsko in naključno. Ko pa sem začel hoditi v srednjo šolo, so se stvari začele »zares«. To je bilo obdobje vinilnih plošč in obdobje posebnežev, ki so preko vinilnih plošč komunicirali s svetom in okolico. Nikoli jih nisi videl brez longplejk pod pazduho. Tu ni bilo nič važno, ali je ljubitelj glasbe plošče prenašal na kakšno zabavo, kjer jih je nameraval vrteti, mogoče v lokalno diskoteko, kar je pomenilo Mladinski klub Sonce, ali pa na lokalno radijsko postajo, dovolj je bilo že, da je stopil iz stanovanja, šel v trgovino po kruh in mleko ali pa zgolj nesel smeti v kanto, šel v klet po krompir, mogoče po drva (v klet mu jih sicer ni bilo treba nositi, kajti širile so se govorice, da ima tudi v kleti zalogo plošč, ker je bilo stanovanje enostavno premajhno), longplejke so bile vedno tam, vedno na svojem mestu, vedno pod pazduho. Nikoli samo ena. Vedno kupček kakšnih petih, šestih, in njihovi naslovi in izvajalci so ustrezali trenutnemu vremenu, trenutnemu razpoloženju ali pa nekakšnemu naključnemu naboru ljudi, ki jih je imel srečati na svoji poti. Pokrit je moral biti celoten diapazon. Skratka: nekaj bluza, nekaj jazza, kakšen kozmični country, nekaj psihedelije… vedno pa je bila prisotna rdeča nit, skrivna kombinacija naslovov in imen, ki je omogočala, da se je okrog »neprecenljivega tovora« spletla zgodba, basen z naukom na koncu. Srečanja z eksperti so bila za nas mlade, za nas vajence in učence, vedno navdihujoča in zanimiva; naše znanje se je širilo. Navdajal nas je občutek, da jim postajamo vsaj malo podobni.
* * *
Nekoč sem stal pred zmešnjavo plošč in kaset v trboveljski Elektrotehni, in R., ki je bil čisto utelešenje, verjetno vrhovni poglavar plemena sprehajalcev s longplejkami pod pazduho, je stal nekje v ozadju in opazoval in samo čakal priložnost, da bo lahko pripomnil kaj modrega, kar bo mladega navdušenca osupnilo, da bo široko razprl oči in strmel in pozabil dihati in se čudil njegovi veliki lucidnosti in njegovemu znanju. Seveda je bila v tisti zmešnjavi longplejk in singlov tudi narodnozabavna glasba in bile so popevke in bile so godbe na pihala in bog si ga vedi kaj vse še in seveda je bil za pultom tečni brkač, ki je bil zelo spremenljive volje in nihajočega razpoloženja in je dostikrat vstal z levo nogo in nam ni dovolil, da bi sami šarili po ploščah, še redkeje pa nas je osrečil s tem, da je katero položil na gramofon in nam jo zavrtel, jo dal »za poslušat«, kot smo temu rekli.
A v vitrini sem opazil kaseto Mahavishnu Orchestra Apocalypse, tam je bila mogoče še kaseta Fletwood Macov Rumours, ali pa je bila longplejka, in tam je bila zagotovo longplejka Santane Greatest Hits – črna roka, ki v dlani drži belo golobico. Zanimala me je predvsem slednja, in ko mi jo je uspelo dobiti s police, se je vmešal R.
Njegov vstop je bil dramaturško dovršen, popolnoma natančen, potreboval je samo iztočnico in sledila je zgodba, ki je pokrila dvojen teritorij, oba rokava glasbe, ubil je dve muhi na en mah. Vse skupaj je bilo videti kot hitropotezni šah, kot hipnotiziranje kobre, in zgoščeno je bilo v vprašanju: »Ali veš, kdo je napisal komad Black Magic Woman?« Predvidevam, da sem rekel: »Carlos Santana.« Seveda je bil njegov odgovor nikalen: »Ne, Peter Green.« Mislim, da se drugega dela komada, ki ima naslov Gypsy Queen, ni dotaknil in da ni govoril o Gáborju Szabu, a zagotovo je dodal: »Rumors, to ni nič, pravi Fleetwood Maci so edino tisti s Petrom Greenom.« Verjetno je bil s tem v zvezi omenjen še instrumental Albatross in zagotovo je bil moj odgovor na te poznavalske ekshibicije, na to metanje imen, ki mu ni pomagal noben google, utelešen v molku in kimanju. Ko je bila predstava končana, se je R. obrnil na petah in odkorakal iz trgovine. Njegovo poslanstvo, ali pa njegova dnevna zadolžitev, je bilo izpolnjeno. Dobil je novega adepta.
* * *
Malo po tem dogodku se je začela nekakšna glasbena tranzicija; t.i. premikanje od preprostejših užitkov k napornejšim zadovoljstvom (osebno mi je to danes precej sumljivo). Še vedno smo na koncu sedemdesetih, in na Kegljišče, kjer smo se takrat zbirali, je prišel visok in suh frik iz sosednje doline. Tudi on je bil pripadnik istega plemena kot R., mogoče malo manj fanatičen in z malce manj dodelano tehniko dramatičnih prihodov na oder in sposobnostjo pripovedovanja zgodb, vrtenja okrog naslova in izvajalca, pa tudi njegov diapazon plošč je bil ožji, ni pokrival vseh spektrov in različnih žanrov, ampak je bil osredotočen samo na en žanr, eno zvrst. Njegov prihod je v mojih očeh deloval kot veliko zanikanje, kot da bi preostala glasba z nekim odkritjem in tistim prenašanjem točno določenih longplejk pod pazduho padla v pozabo, se umaknila v senco in temo, bila izbrisana, skoraj zatajena.
To je bilo obdobje panka, a pank nas ni zanimal; imel je bistveno premalo glasbene substance, sploh pa nas ni zanimala teorija – s to po navadi mešetarijo sociologi – ki bi skušala ta manko nadomestiti in ga nekako maskirati s pametnimi besedami, velikopoteznimi izsledki in bolj ali manj hermetičnimi razlagami.
Kar je frik prinesel in v tistem temačnem in zakajenem prostoru razstavil po mizi, so bile jazzovske plošče. Ne klasični jazz, ampak plošče, ki so izšle pri münchenski založbi ECM: Keith Jarrett, Ralph Towner, Jan Garbarek, Eberhard Weber, Collin Walcott, Edward Vesala… Pojma nimam, kje jih je dobil. Mogoče v pasaži Maximarketa, ljubljanskem Konzorciju, mogoče v münchenskem Womu, v tržaški trgovini Ricordi ali pa v kateri od starogoriških, v Old Swanu ali La Discoteci.
Drugi fantje, ki so bili nekaj let starejši od mene, so to glasbo poznali. Bili mogoče tudi na kakšnem koncertu v dvorani Union. A zame je bilo to nekaj povsem novega. Ko sem gledal ovitke, ne spomnim se, da bi katero od plošč prijel v roke, nisem niti v sanjah slutil, kaj vse se skriva za temi imeni in naslovi, kaj začne prihajati iz zvočnikov, ko ploščo položiš na gramofon. Kakšni zvoki in kakšne podobe padejo nate. Kakšne slike te obkrožijo. Na kaj začneš misliti, ko slišiš instrumente. Toda imena in naslove sem si zapomnil in začel v beograjskem Džuboksu, ki sem ga takrat redno kupoval, prebirati še eno rubriko; portrete jazzovskih glasbenikov in skupin, ki so bili tako ali drugače povezani z založbo ECM.
Čeprav med frikovimi ploščami ni bilo nobene longplejke najbolj opevane skupine v našem okolju, v sedemdesetih so snemali za založbi Vanguard in Elektra in ne za ECM, se je njeno ime že čisto udomačilo v mojih mislih in v zraku in je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo postalo središče sferičnega vesolja glasbe, ki sem jo takrat poslušal.
* * *
Najmočnejša, skoraj epifanična doživetja, povezana z glasbo, formativna doživetja, ki niso usodna samo za naš odnos do »glasbenega vesolja«, ampak so odločujoča za življenje, ki bo sledilo, so po navadi povezana z najstništvom. (Ko je človek starejši in ko se sreča s to isto glasbo in se teh doživetij spomni v vseh detajlih, se zdi, da ne delujejo zgolj kot nostalgija, kot lebdenje v sladkem spominu, ampak tudi kot najmočnejša in edina obramba pred svetom in njegovo neumnostjo.) Vse, kar je zares pomembno, se zgodi v tem obdobju.
Mogoče ima vsak človek v svojem življenju točno določeno in vnaprej odmerjeno število teh epifaničnih trenutkov, tega globokega bratstva in bližine z glasbo, ki naseli in napolni celotno telo – in ti trenutki so včasih povezani s točno določenimi dogodki in ljudmi, s točno določenimi situacijami in čustvenimi stanji, včasih pa ta plat ni tako močna in mogočna, ampak gre zgolj in predvsem za neko pripuščenost, odprtje vrat v točno določen komad ali stran longplejke ali celotno longplejko in se vse skupaj ne razdrobi na glasbo in dogodek in podobe in obraze ljudi, ampak ostane samo pri zavezanosti glasbi, ki je podobna nekakšnemu notranjemu dotiku, zvenenju na isti frekvenci, lebdenju v miru in lepoti. Ki je podobna, če si sposodim še eno občutje, ki se povezuje z branjem in pisanjem, levitaciji.
Bil sem v sobi, ki sta si jo delila brata C. Mlajši izmed bratov, Z., s katerim sem se takrat precej družil, mi je zavrtel nekaj komadov, hitov po lastnem izboru; najprej mi je spustil American Pie Dona McLeana in potem še Highdown Fair Angela Branduardija. Potem je od nekod prišel njegov starejši brat L. in v roke vzel rumen ovitek, na katerem je bil narisan kavboj na konju, ki se poslavlja od dekleta. Seštel sem dve in dve in si mislil, da ne morem ustreliti mimo in da mi bo uspelo vprašati nekaj tehtnega in pametnega, in sem izustil: »Je to country?« L. je ploščo Happy Trails skupine Quicksilver Messenger Service pazljivo vrnil nazaj na polico in mi odgovoril: »Ne, psihedelija.« Seveda nisem imel pojma, o čem govori. Potem pa me je vprašal, ali imam kakšno glasbeno željo, ali bi rad kaj slišal. Opazil sem, da je bila med ploščami tudi ena, o kateri se je veliko govorilo. Največ govorilo. Risba meduze na črnem ovitku. Zunanji del njenega klobuka je bil svetlo moder, potem je sledil pas beline in temu svetlorjav rob in pogled v notranjost meduze in tenke, skoraj nitaste ožigalke. Nad meduzo pa napis Oregon – In Concert. In pod meduzo, z manjšimi črkami, štiri imena in štirje priimki: Glen Moore – Ralph Towner – Collin Walcott – Paul McCandless.
V tem trenutku se ne morem spomniti vseh epifaničnih trenutkov, velikih in večnih stikov svojega življenja z glasbo. A vseeno jih lahko nekaj naštejem takoj in na izust, brez premišljevanja in tehtanja in naprezanja: poslušanje komada Whiter Shade of Pale skupine Procol Harum v tistem hipu, ko mi nasproti sedi najlepša punca, kar sem jih kdaj videl; ležanje na tleh v sobi v nekem socialističnem bloku in popolna tišina, ko se na gramofonu na triintridesetih obratih vrti prva stran Jarettovega Köln Concerta; potem znoj, ki teče z zidov v Mladinskem klubu Sonce, pari srečnežev, ki se stiskajo v počasnem plesu in jaz, ki stojim nekje v kotu in skušam razbrati in uganiti, kdo igra to kitaro, in ne vem in ugibam, a potem pride vokal, vokal kot odrešitev, in začne peti »He came dancing across the water / with his galleons and guns« in mi postane jasno, da je to Neil Young.
* * *
In zdaj, končno: tista soba v pritličju, rahlo zatemnjena. So bile rolete spuščene? Zakaj so v teh sobah rolete vedno spuščene? So se stanovalci bali sosedov? Je bil večer, je bil mogoče deževen dopoldan, skrajno žalosten in melanholičen, čeprav nismo imeli takrat niti najmanjšega pojma, kaj je to resnična žalost in kaj globoka melanholija? In potem L., ki se me usmili, in vsi vemo, kako težko je uslišati tujo glasbeno željo, ko pa smo sami čisto evforični in imamo toliko dobrih plošč in bi radi nevedneža podučili, mu podarili lepoto, ki je ne pozna, ga spreobrnili, povzročili, da bo končno spregledal, stopil na pravo pot. Zaželel sem si slišati Oregon in L. je vzel ploščo iz ovitka z meduzo (če se ne motim, so bili na njej štirje podpisi, dobljeni po koncertu v Unionu) in jo položil na gramofon in iz zvočnikov se je zaslišala napoved. Predstavitev benda. Najbolj znana predstavitev, kar sem jih kdaj slišal. Ali pa predstavitev, ki mi je od vseh predstavitev najbolj ostala v spominu. George Schutz pove imena in priimke in našteje nekaj instrumentov, ki jih četverica igra. In potem se začne.
Sprašujem se, zakaj smo bili takrat tako »udarjeni« na sitar. Kdaj se je sploh začela ta takojšnja všečnost, skrivnostna povezanost, skoraj prisega in hkrati tudi skoraj avtomatičen padec visokih kriterijev in standardov, če smo v kakšnem komadu zaslišali sitar?
O vzhodnjaški filozofiji smo vedeli bolj malo, še manj o vzhodnjaškem misticizmu. Filter, skozi katerega so se precejale takšne ideje, so bila zbrana dela Hermanna Hesseja. Predvsem roman Siddharta. Imam občutek, da smo zvok sitarja doživljali kot nekakšen dodatek k hrani, ki smo jo dobro poznali, kot nekakšno eksotično začimbo, ki se s to hrano odlično veže in ji, ko se priključi, podari še dodaten spekter, več okusa, drugo dimenzijo.
Mi je L. zavrtel celotno ploščo? Ali pa je bil zvit in predvsem pameten in je preskočil tisto, kar gre bolj težko v ušesa, improvizacijske dele, in se je osredotočil na »hite«, predvsem na enega, na komad Silence of a Candle? Ko je gramofonska igla na svojem krožnem potovanju naletela na zvok, se je zgodil takojšen padec v središče. Akustična kitara in sitar sta govorila neznan, a hkrati čisto domač jezik. Ralph Towner in Collin Walcott. In glasba je delala skulpture iz svetlobe in senc, proizvajala občutke in stanja, transformirala vsakdanja doživetja v zaporedje podob.
Šlo je za neko popolno korespondenco s svetom, v katerem ni bilo betona in industrije in onesnaženja, za zlitje, za opis, ki sem ga po navadi bral, ko sem v knjigah bral črke in stavke in poglavja o izgubljenem času, tu pa so isto funkcijo prevzeli zvoki. Medigra instrumentov. Arhitektonika in razvoj komada. Melodija. Oddaljevanje in približevanje. Razum in čustva. Težnost in milost. Kroženje. Potovanje. In ja, šlo je za tisti občutek, za lebdenje. Preden sem začel poslušati skupino Oregon, glasbe nikoli nisem poslušal na ta način. In mogoče je bil ta novi način poslušanja tudi davek na zapise Slobodana Trbojevića v Džuboksu, kjer je pisal o Oregonih in komadu Raven's Wood ter slednjega primerjal s sprehodom po gozdu in me s tem odprl za neko drugo možnost. Možnost poslušanja, pri katerem sem se osredotočal zgolj in samo na zvoke instrumentov, ne na vokal in pomensko plat besedila, ki sem ga po navadi razumel čisto po svoje in seveda narobe.
* * *
Zakaj je bila za nas, ali pa vsaj zame, ta skupina tako pomembna? Zakaj je predstavljala neko središče, cerebralno in emocionalno izpolnitev hkrati? Zato, ker so v njej našli zlitje klasična glasba (Stravinski, Webern, Bartok, Bach), ki smo jo bolj slabo poznali, komorna in indijska glasba, ki smo jo nekritično občudovali, afriška glasba, pa južnoameriška, pa seveda jazz – ali z besedami klasično izobraženega Ralpha Townerja: Bill Evans in Scott LaFaro, to je bila kombinacija, ki me je dobesedno porinila v jazz, in tu so bili tudi koščki folk glasbe, v katero smo bili tako ali tako zaljubljeni, in vse skupaj ni bil zgolj seštevek, ampak prelivanje, ki mu je seveda dodatno dimenzijo dajala virtuoznost obvladovanja instrumentov, katerih spisek je bil sapo jemajoč: oboa, angleški rog, saksofon, bas klarinet, lesena flavta, bas, violina, klavir, dvanajststrunska in klasična kitara, francoski rog, melofon, trobenta, sitar, tabla, klarinet, tolkala, konge… Glasbena substanca? Glasbena substanca ni bila tu v nikakršni nevarnosti.
Sam sem imel dve njihovi longplejki: Together, ki so jo posneli skupaj z bobnarjem Elvinom Jonesom, in zgodnjo klasiko Distant Hills. In potem še dve plošči predhodnice skupine Oregon, skupine Paul Winter Consort: mojstrovini Road in Icarus. Ploščo Road je produciral producent Beatlov George Martin, in to isto ploščo je odprava Apolla 15 vzela s sabo v vesolje in po komadih z nje poimenovala dva kraterja na Mesecu: Icarus in Ghost Beds. Tudi na koncertu sem jih nekajkrat poslušal, na žalost samo enkrat v klasični zasedbi, in to pred skoraj tridesetimi leti v Mariboru.
Nekaj dni ali pa tednov po koncertu je Collin Walcott umrl v prometni nesreči in klasičnega obdobja je bilo konec. Po tem sem jih enkrat poslušal v San Franciscu in dvakrat v Ljubljani. Seveda mi je bil prvi, mariborski koncert najbolj všeč, in tudi če bi moral izbirati med ploščami – in te odločitve so večno prekletstvo, saj skoraj zmeraj izbiramo plošče, ki smo jih slišali v svojih formativnih letih, včasih iz sentimentalnih razlogov, a še večkrat zato, ker so bile to najboljše plošče, kar jih je zadevna skupina posnela – če bi moral izbrati samo eno, kar je seveda težko, bi se odločil za Out of the Woods s čudovito Witchi-Tai-To Jima Pepperja na koncu druge strani iz leta 1978, približno istega leta, ko je prišel na Kegljišče zagorski frik z eceemkami pod pazduho in ko sem imel občutek, da se je končalo neko obdobje in da bom od takrat naprej dobesedno porinjen v jazz.
To se je zgodilo in se ni zgodilo. Imel sem obdobja, ko sem poslušal samo jazz, in obdobja, ko sem z jazzovskih plošč, takrat že CD-jev, samo brisal prah in zraven bral čudežne naslove, ki so izšli pri založbah Blue Note, Impulse, Atlantic, Capitol Jazz, Verve, ECM…
Sam sem vinilne plošče prenehal kupovati na začetku devetdesetih. Približno ob istem času se mi je pokvaril gramofon. Tudi drugi so vinilne plošče bolj ali manj nehali kupovati in posledično je s tem izginila tista vrsta poznavalcev, ki so jih vedno nosili pod pazduho, a jih niso nosili toliko zato, da bi se šopirili, pač pa iz nekih globljih, skoraj metafizičnih, samo njim znanih razlogov in tudi zato, da bi s ploščami postavili most do potencialnega sogovornika, ki bi lahko postal prijatelj.
R. je umrl pred nekaj leti. Ko včasih pridem v Trbovlje, se mi še vedno zdi, da ga bom srečal na ulici. A to se ne zgodi. Zato si pomagam drugače. Z domišljijo. Kot eni od ikon mesta in potopljenega časa, kot človeku, ki je tako zaznamoval mojo in našo adeptsko pripadnost glasbi, bi mu morali postaviti spomenik, podoben spomeniku, ki ga ima Edvard Kocbek v Tivoliju. R. bi sedel na klopi nasproti muzeja in pod pazduho bi imel nekaj longplejk in prva, tista, katere naslovnica bi se videla, bi morala biti plošča Oregonov In Concert, pa čeprav ga nisem nikoli videl, da bi se po mestu sprehajal s katerokoli ploščo te skupine pod pazduho ali pa z njo samo nesel smeti v kanto ali šel v klet po krompir.