In zdaj se vsi hudujejo, kot da se je zgodilo nekaj nepojmljivega. Kot da je Nobela za mir v teh stotih letih – ob nekaj častnih napakah – kdaj dobil kdo, ki se je zares zavzemal za mir v svetu.
Kdaj in kako se je pravzaprav začelo, ni povsem znano. Je bilo to pred štiridesetimi leti, ko so z Nobelovo nagrado za mir ovenčali pretkanega starega lisjaka Henryja Kissingerja, ali nekaj let zatem, ko je norveški Nobelov odbor začel deliti nagrade za mir trenutnim izraelskim premierjem in njihovim trenutnim sovražnikom? Ali ko so v nekem obdobju Nobelovo nagrado za mir začeli podeljevati raznim odborom Združenih narodov in jih raznašali po uradih stolpnice na East Riverju kot pice, na koncu pa jo podelili še samim Združenim narodom, naj si jo razdelijo, kakor vedo in znajo?
Ali morda – če že omenjam ZN – že davnega leta 1945, ko je Nobelovo nagrado za mir dobil »oče Združenih narodov« Cordel Hull, ameriški državni sekretar, ki se je proslavil pet, šest let prej, ko je ladjo s tisoč judovskimi begunci vrnil v Nemčijo, kjer jih je vsaj tretjina našla zanesljivo smrt v holokavstu?
Kakorkoli že, Nobelova nagrada za mir samo še s svojim anahronističnim imenom spominja na svojo izvorno ambicijo – da bi namreč nagradili posameznike in organizacije, ki si prizadevajo za mir v svetu. Od tod vsi, zdaj že tradicionalni nesporazumi, ko se vsako leto v tem času objavi ime ali naziv nagrajenca. Novinarji, umetniki, neodvisni intelektualci vsi po vrsti popenijo, ko pride objava, da je norveški odbor nagradil Baracka Obamo ali Evropsko unijo, kakor da bi Nobelovo nagrado za mir zares podeljevali tistim, ki si prizadevajo za mir v svetu.
Vsaj kakor sem jaz to razumel, se Nobelova nagrada za mir podeljuje gospodarjem sil, ki sprožijo manjšo svetovno vojno, pobijejo dve, tri azijske države in planet – ali vsaj njegovo revnejšo polovico – privedejo na rob kataklizme, potem pa v kakem imenitnem pariškem hotelu ob arhivskem šampanjcu podpišejo premirje. Ali pa humanitarnim organizacijam, ki jih te sile ustanovijo, ko ne morejo več nadzirati posledic. In si v njih seveda pridržijo pravico do veta.
Čisto za štos bi zato bilo zanimivo prešteti na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih za seboj pustili dosedanji dobitniki Nobelove nagrade za mir, vsi tisti ameriški predsedniki, evropski diplomati, egiptovski in palestinski voditelji, izraelski premierji, južnoafriški ministri in drugi gospodarji življenja za pogajalskimi mizami v imenitnih pariških hotelih.
Če bi bil na primer Adolf Hitler samo malo manj nor, torej dovolj preračunljiv, da bi nekaj mesecev pred neizbežnim porazom Američanom in Rusom ponudil premirje, bi decembra 1944 v črnem fraku ponosno stal na odru Nobelovega inštituta v Oslu in z Nobelovo medaljo za mir poziral v družbi Roosevelta, Stalina in Churchilla. Že aprila 1945 bi namesto v berlinskem bunkerju s kapsulo ciankalija v žepu »kontroverzni nemški kancler in nobelovec« – kakor bi ga poimenovali nekateri zahodnoevropski intelektualci – sedel v San Franciscu, med petdesetimi predsedniki in šefi vlad ustanoviteljic Združenih narodov, nakar bi se umaknil iz politike in za petdeset tisoč dolarjev po evropskih in ameriških univerzah predaval mirovne študije.
Morda se vam to zdi absurdno, a – če malo bolje razmislite – je pravzaprav povsem logično. Če na svetu ne bi bilo vojn in bi bil svet idila miru, ljubezni in bratstva med ljudmi, o kakršni sanjajo nadobudni hipiji in pacifisti, kakšen smisel bi imela Nobelova nagrada za mir? Da bi v takšnem nemirnem svetu obstajal mir – oziroma, natančneje, prizadevanja za mir – mora najprej obstajati vojna. Kaj bi počel, s čim bi se ukvarjal Mahatma Gandi, če ne bi bilo brutalne britanske kolonialne oblasti z gorjačami? V Londonu bi bil odvetnik za ločitve, dokler ne bi zaradi svojih nenavadnih metod propadel, potem pa odprl verigo vegetarijanskih restavracij.
Če bi bil le malce pametnejši in malo manj bosonogi hipi, bi ustanovil nekakšno osvobodilno fronto in petdeset let pobijal angleške guvernerje, ugrabljal družine bogatih kolonialnih gospodarjev, moril otroke po belskih gimnazijah in podstavljal bombe v kinematografih, nekje v petdesetih pa sedel z britanskim premierjem v separe v kakem imenitnem hotelu in podpisal zgodovinski pariški mir. In še isto leto, seveda, pobral Nobelovo nagrado.
Tako bosonog in golorok pa je bil Mahatma Gandi nominiran kar petkrat, a Nobelove nagrade nikoli ni dobil. Če morda komu še ni bilo povsem jasno, zakaj, to zdaj razkrivajo komentarji zahodnih časopisov, potem ko Nobelove nagrade ni dobila pakistanska junakinja Malala Jusafzaj: ona namreč – če niste vedeli – s svojim bojem za pravice deklic in žensk, ob vsem dolžnem spoštovanju do nje, vendarle samo generira obstoječi konflikt. Tako kot Gandi, ki je enako trmasto kot oboroženi odpor zavračal čakanje, da »dozorijo zgodovinske okoliščine«.
V takšnem svetu – v katerem imajo Nobelovo nagrado za mir Kissinger, Peres, Arafat, Obama in drugi ustvarjalci »zgodovinskih okoliščin«, nima pa je Mahatma Gandi – bo mala Malala brez Nobelovega milijona dolarjev veliko bogatejša. Nagrada za dekleta, ki si prizadevajo za mir v svetu, se danes itak podeljuje nekje drugje.
In še reče se ji miss sveta.