Velikost stojnice in predvsem lega na sejmišču pa še zdaleč nista nepomembni, saj večino obiskovalcev pritegne najbolj vpadljivo, najbolj pompozno. Tako je za literarne velesile Frankfurtski knjižni sejem platforma za neomejeno trgovanje z avtorskimi pravicami, medtem ko se manjši ponudniki zadovoljijo bolj ali manj s kulturno promocijo. Slovensko predstavitev dnevno v povprečju obišče 200 obiskovalcev, strokovna sodelavka JAK za mednarodno sodelovanje pa je letos na naši stojnici izvedla 14 sestankov s tujimi agenti in založniki. Sejem sicer vsako leto obišče okoli 300.000 obiskovalcev, od tega približno 175.000 predstavnikov založb, a na JAK so klub temu zadovoljni z iztržki prejšnjih let.
A ministrstvo za kulturo v prihodnjih letih vseeno načrtuje bolj velikopotezni projekt, saj naj bi se v obdobju 2017–2019 Slovenija predstavila kot osrednja gostja sejma, kar bi nas po podatkih JAK okvirno stalo štiri milijone evrov, čeprav je v osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 naveden znesek šest milijonov; kljub temu bo to ena večjih naložb predstavitve naše kulture v tujini. Letošnja osrednja gostja Brazilija je v projekt sicer vložila 9,5 milijona evrov, medtem ko je nam bolj primerljiva Islandija leta 2011 namenila 4,5 milijona evrov. Nekateri domači založniki in avtorji so že skočili v zrak, češ da bo koristi bolj malo, a ravno primer omenjene skandinavske države, kjer zaradi te poteze novega zagona ni dobila le književnost, temveč tudi turizem in gospodarstvo, kaže na pozitivne učinke. Na JAK denimo ugotavljajo, da je bila osrednja gostja leta 2010, Argentina, zavoljo sejma v tujih medijih omenjena kar približno pettisočkrat.
