Nagrade kažejo, da nismo izenačeni

Jenkova nagrada je stanovsko priznanje, ki ga Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Letos gre v roke Kristini Hočevar za poezijo v knjigi Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda.

»To je iskrena, ostra in hkrati mila poezija, ki ne osupne samo tematsko, ampak tudi na ravni sintakse, pluralnosti perspektiv, podob in zvočnih figur,« je zapisala žirija v utemeljitvi podelitve Jenkove nagrade pesnici Kristini Hočevar (1977), avtorici skupno petih zbirk in dobitnici zlate ptice 2009 za literaturo.

Nagrada ima gotovo še dodatno vrednost, če jo postavimo v ta kontekst. Vpliva na vidnost skupnosti in prepoznavnost njenih avtorjev. Posledično mogoče tudi na občutek, da je skupnost močnejša. Je tudi neka spodbuda za mlajše pišoče, ki imajo morda še zadržke.

Da. To velja predvsem za Suzano Tratnik in Braneta Mozetiča. Medtem ko Nataša Velikonja ni dobila še nobene nagrade, čeprav bi jo gotovo lahko že zdavnaj.

Verjetno zaradi njene skrajne politično-lezbične odporniške drže. Toda tu je še Majda Kne, izjemna avtorica, prva sodobna slovenska pesnica, ki je vnesla lezbično motiviko, a ji po mojem mnenju literarna zgodovina do danes še ni dala primernega priznanja, niti je ni pripoznala v omenjenem kontekstu.

Mislim, da je lezbična motivika v moji poeziji nespregledljiva, četudi v posameznih zbirkah opaznost niha. Res pa je, da je večinoma manj vpeta v prepoznavno scensko življenje LGBT. Morda tudi ni tako strogo lezbično opozicijska in ni toliko osredotočena na lezbištvo samo. Ne vem, ali to pomaga pri nominacijah in nagradah; tako pišem, ker to sem, to ni nikakršna kalkulacija. Je pa mogoče iz te primerjave navsezadnje izpeljati, da je to sprejemljivejše za branje literarne žirije.

To je težko vprašanje. Po eni strani si kot pesnica želim, da se vidi vsa kompleksnost moje poezije in ne glede na zunajtekstualna dejstva. Po drugi strani si kot lezbična avtorica želim, da so prepoznani lezbični atributi moje poezije. Zelo je pomembno, kdo bere, kdo poezijo razlaga, kdo jo označuje in umešča. Ali je to LGBT-bralec ali ne. Ni enako, če knjigo LGBT-bralci označujejo za lezbično, kot če jo kot tako označujejo »strejt« bralci oziroma kritiki. Izhodišča so druga, zato so tudi nameni in učinki različni.

Ne nujno. Moja zadnja zelo pozitivna izkušnja je bila na srečanju pesnic, kjer sem bila zelo presenečena nad odprtostjo. Ne le do mene kot lezbične avtorice, pač pa nad konstruktivnim in poglobljenim branjem, ki te ne postavlja v položaj, kjer se moraš zagovarjati. V končni fazi se mi tudi med LGBT-bralci zgodi, da včasih ožijo mojo poezijo oziroma iščejo v njej le tisto, kar je izrazito povezano z lezbičnim ali še raje s sceno. Sama si želim predvsem branj, ki so odprta, neobremenjena. Je pa konec koncev čar umetniškega dela, da si vsak lahko vzame svoje poudarke.

Utemeljitev nominacije se mi je zdela bolj skica. Za zbirko je bistveno oddomačevanje ter odpor do mentalnih in družbenih struktur, kar ob nominaciji ni bilo ravno povedano. Hkrati ni prepoznana lezbična drža kot izhodišče.

... kar mi predstavlja predvsem stisko in jemlje osnovno veselje in neobremenjenost. Ker se je težko odločiti, kako sprejeti nagrado v danem spremljevalnem kontekstu – ob zgrešeni izjavi žiranta in vse agresivnejšem vdoru zasebnega kapitala v polje umetnosti. Ob novici, da sem dobila nagrado, sem se zato najprej vprašala, ali naj jo sploh sprejmem. Odločila sem se, da zavrnitev morda ne bi dala pravega sporočila. Hkrati sem nagrade kljub vsemu vesela, saj neskromno mislim, da si jo ta moja knjiga zasluži. Ne, ker bi bila konkurenca slaba, pač pa zato, ker je moja najboljša knjiga doslej.

Da, in bilo bi mi žal, če bi bilo tako.

Možnost obstaja.

Najprej je res zanimiv izbor poetik, ki so skrajnosti – od povratka v daljno tradicionalno do zelo sodobne poezije. Od strogo patriarhalnih temeljev do feminističnih in lezbičnih. Žirija je bila res zelo odprta. Zanimivo pa se mi je zdelo, da iz utemeljitve moje nominacije sploh ni bilo mogoče razbrati, da in zakaj je zbirka nominirana za osrednjo pesniško nagrado, njena izvorna pozicija in odpor nista bila omenjena. Pokroviteljska pa je izpadla ena od misli v utemeljitvi za poezijo druge pesnice, medtem ko sta bila dva moška favorita opisana z izrazitimi superlativi, kot zmagovalca.

Dobri nameni pogosto vodijo do velikih napak. Da je izjava dobronamerna, je samo potrditev patriarhalnega diskurza. Da je izrečena mimogrede, samo potrjuje njeno simptomatičnost. Priznam pa, da nisem razumela vsega, denimo pripadanja dveh pesnic »dvema ali trem generacijam«.

Literarno okolje se boji, da bi imele avtorice enake pozicije moči, kot jih imajo moški kolegi. Je pa zelo močnih avtoric dovolj, da se jih ne da zanemariti. Se pa prav na primeru nagrad še vedno vidi, da še zdaleč ni izenačenosti. Še vedno se poskuša zelo kontrolirati poznavanje mnoštva kvalitetnih ženskih opusov.

Ne. V resnici bi moralo biti vse to zanemarljivo, saj je to politika. A morda je prvi korak k izravnavi ponotranjenje korektnosti.

Izdajanje knjig pri Škuc Lambdi avtomatično pomeni vidnost na LGBT-sceni in njeno prisvajanje avtorice oziroma avtorja, kar se ne zgodi nujno, če izdaš knjigo pri neki drugi založbi. Če primerjam ti svoji dosedanji založbi, naj bi CZ v izhodišču pomenila širšo recepcijo. Mislim, da sem zaradi prvih dveh knjig, izdanih pri CZ, prej dobila pozornost kritikov, kot če bi ju izdala pri Škuc Lambdi. Zanimivo pa je tudi, da sta obe izdani pri Škucu še bolj radikalni, ker sta bolj politični, vendar sta obe doživeli več odziva in mi ne nazadnje obe prinesli nagradi.

Na to me sicer opozarjajo predvsem drugi. Vprašanje je, koliko neka založba ali urednik po izidu knjige še dela za promocijo in umestitev na festivale in gostovanja v tujini. Nekateri založniki bolj skrbijo za promocijsko mrežo in svoje avtorje kot drugi.