Zakaj ste izbrali ravno motokros?

Kot otrok sem šel nekoč z očetom na dirko in tam videl majhne otroke, ki se vozijo z motocikli. Prepričal sem očeta, da mi je dovolil, da sem poskusil, in potem nisem šel z motocikla, dokler mi ni obljubil, da mi ga bo kupil. A sprva je bila to bolj igra, nagrada, če sem bil priden v šoli. Do 13. leta starosti o motokrosu nisem resno razmišljal, kasneje pa vedno bolj.

Na kaj mislite pred dirko, med njo in po njej?

Pred dirko je seveda nekaj adrenalina, treme. A če to obvladaš, greš na start močnejši. Ker tam odločajo stotinke, včasih tisočinke. Motokros je grob šport. Ko se včasih celo 40 motociklistov zapodi v prvi ovinek, je jasno, da brez prerivanja in komolcev ne gre. Sicer imamo pravila, kaj je dovoljeno in kaj ne, a tega v žaru boja za čim boljši start ne moreš vedno najbolje nadzirati. Obstajajo prekrški in kazni za nešportno vožnjo, a ta je kljub vsej tekmovalnosti prej izjema kot pravilo.

Omenili ste, da je motokros lahko tudi grob šport. So vas v karieri pestile poškodbe in kakšne so bile?

Seveda so me, a glede na to, koliko časa se ukvarjam z motokrosom, in svojo starost sem med tistimi motociklisti, ki so bili do sedaj še najmanj poškodovani. Lahko se celo pohvalim, da nisem bil še operiran, kar je danes že prava redkost. Sicer je bilo nekaj poškodb, zlomi noge, reber, prsta, najhujša je bila poškodba kolena, ki je skoraj končala mojo kariero. Osem tednov sem moral mirovati, potem pa je bila vrnitev na motocikel dolga in zelo težka. Vseh zvinov pa niti ne štejem več. Očitno se mi to, da skušam vzdrževati dobro kondicijo, da tesno delava skupaj z Matjažem Cankarjem, ki skrbi za mojo pripravljenost, in da sodelujem s fizioterapevtom iz Italije, dobro obrestuje.

Dvakrat ste bili že blizu konca kariere.

Res je, enkrat zaradi poškodb, ko sem si v razdobju nekaj mesecev poškodoval rebra, koleno in nakopal še izpah zapestja. A najhuje je bilo, ko je čez noč propadla ekipa, za katero sem dirkal. Našel sem drugo ekipo, v kateri pa nič ni bilo tako, kot bi moralo biti, nobenih pravih pogojev. Takrat sem garal, se trudil na vso moč, pametnih rezultatov pa ni bilo. Tako sem sredi leta 2011 zares nehal dirkati, sprijaznil sem se, da ne bom več dirkal, potem pa je že čez kakšen mesec dni prišlo vabilo ekipe iz Italije in zgodba se je nadaljevala. Vem, da je težko dirkati brez ustrezne finančne podpore, zato se moram prodajati s talentom.

Veljate za enega telesno najbolje pripravljenih motokrosistov. Kako se motivirate, od kod vsa volja in disciplina?

Osnova za vsak šport, in to velja tudi za motokros, je seveda dobra telesna pripravljenost. Če je ta v redu, se med dirko lahko osredotočaš na vožnjo in na nešteto drugih stvari. V glavi imaš povsem drugačne misli. Če si telesno močan, si še močnejši v glavi. Seveda ne moreš biti vedno stoodstotno motiviran, so dnevi, ko si ne želim trenirati, zato pa imam Matjaža, da me takrat dobesedno brcne in pripravi, da dam od sebe 110 odstotkov. Delati moraš vsak dan, če hočeš odpeljati normalno dirko. Zadnje tri mesece pred odločitvijo v boju za naslov svetovnega prvaka sem treniral trikrat na dan. A če imaš jasno začrtan cilj, ki je tudi postavljen dovolj visoko, in če se ti ponudi priložnost, jo moraš zgrabiti. Zato mi proti koncu sezone nič ni bilo težko narediti, kajti za ta naslov svetovnega prvaka sem v preteklosti zelo veliko naredil. Take priložnosti v karieri noben športnik preprosto ne more in ne sme zamuditi.

Koliko se pri vas mešata šport in zasebno življenje, je to možno ločiti?

Težko, pri mojem športu sploh, ker sem ogromno na poti in še vedno veliko stvari urejam sam. So seveda trenutki, ko želim povsem izklopiti motokros in se posvetiti dekletu ter prijateljem, odpočiti si moram od vsega, čeprav je to moja služba, v kateri sem 24 ur na dan. Ko se malo odklopim, pridem potem nazaj z veliko več energije in motivacije. Motokros je moje življenje, s tem sem se sprijaznil, ne poznam praznikov, sobot ali nedelj, kakršne imajo ljudje, ki živijo normalno življenje. A niti enkrat mi ni bilo žal, da sem se spustil v motokros, kajti uresničujejo se mi sanje. In te želim deliti z vsemi, ki so mi blizu.

A tudi motokrosa se mora dirkač nekje naučiti.

Seveda, nekdo te mora voditi. Leta treningov so bila potrebna, najprej sva se z vsem ukvarjala skupaj z očetom, gledal sem profesionalne dirkače, spremljal njihove vožnje, na spletu iskal posnetke. Kasneje me je v roke dobil Sebastijan Kern, ki je bil moj prvi trener. On me je zares naučil pravih osnov, oče pa se je počasi umaknil iz vsega dogajanja. Zdaj je moj trener Nenad Šipek, ki mi predvsem kaže tisto, česar sam ne vidim, še vedno najde moje napake, odpre mi vrata v pravo smer, preostalo moram potem narediti sam.

Obeta se vam prvenstvo MXGP, ki je vrh motokrosa. Kje boste nadaljevali kariero?

Že naslov prvaka v MX3 mi pomeni ogromno, dosežen cilj, za katerega sem delal vso kariero. A zdaj me čaka naslednja stopnička, MXGP. Pogovori so v teku, imam kar nekaj dobrih možnosti, da mi uspe najti ustrezno ekipo in dobavitelja opreme. Lahko rečem, da je MXGP na dosegu roke, seveda pa moram najprej urediti finančno plat. Kajti tam s polovičarstvom ne moreš uspeti. Vsi gredo na nož, prvih 15 motokrosistov se vozi v eni sekundi. Že to, da bi prišel zraven in se lahko učil od najboljših, bi bil velik uspeh, ogromen preskok v moji karieri, dirke po vsem svetu v družbi najboljših tovarniških motokrosistov in ekip. A nočem preveč govoriti o tem, več bom lahko povedal, ko bom imel v rokah pogodbo.

Vas moti, da je vaš uspeh, postati svetovni prvak v MX3, v medijih naletel na manj pozornosti, kot so je deležni drugi športi?

Moti me ne, žal je to naša realnost, saj motokros ne seže tako visoko. V tem trenutku je to mogoče največ, kar lahko dosežemo, vsi pa se trudimo, da bi se to spremenilo. Ni veliko svetovnih prvakov v Sloveniji, prav vsak, ne glede na šport, si zasluži pozornost, ker vem, kaj vse se skriva za tem naslovom. Za večjo prepoznavnost bomo morali še trdo delati, tudi jaz osebno, tega se zavedam.

Kateri šport bi vas zanimal, če ne bi bili v motokrosu?

Kolesarstvo me zanima, veliko treniram na kolesu, ker pa rad dirkam, bi me zanimalo dirkanje z gorskim kolesom. Kot mladinec sem bil dokaj uspešen v namiznem tenisu, prav tako v badmintonu, saj sem igral tudi v državnem prvenstvu. Všeč mi je nogomet, igral sem ga osem let. Noben šport pa me ne odbija, nekako sem preveč športen tip in znam spoštovati vse športnike, ne glede na zvrst. Sicer pa večkrat sedem tudi k partiji šaha, to je odličen trening za možgane.

Dekle, šola, motokros – v katerem vrstnem redu?

Uh, zdaj moram biti pazljiv in dovolj diplomatski. Šalo na stran, eno brez drugega na gre, včasih ima prednost motokros, drugič dekle, pa tudi šola je pri meni na visokem prioritetnem mestu. Če bom rekel, da nisem robot, bom verjetno največ povedal. Nisem z glavo 24 ur na dan v motokrosu, zanimajo me tudi druge stvari, recimo narodnozabavna glasba. Rad veliko časa posvetim dekletu in tudi prijateljem, ker vem, da je vsaka minuta zunaj dirkanja dragocena. Imam to srečo, da imam razumevajoče dekle, ki se sprva sploh ni zanimala za motokros, a je s časom vedno pogosteje hodila na dirke in mi zdaj pomaga.

S kom se na stezi bolj borite, s tekmeci ali samim seboj in tehniko?

Včasih se preveč ukvarjam s tekmeci in kar pozabim nase. Bolje je, če se boriš s samim seboj, saj ni dovolj, da si boljši le od tekmecev, moraš biti tudi vedno boljši od samega sebe in se preseči na vsaki dirki. Žal to vedno ne gre, a to bi moral biti cilj vsakega športnika. S tekmeci je pa tako, vedno se bo našel kdo, ki je lahko boljši. Težko je priti na vrh, tam je še težje ostati, to je vendar znano.

Kakšni so pri nas pogoji za motokros?

Niso rožnati, to je jasno, a niso niti katastrofalno slabi. Ne bom stokal, kajti dejstvo je, da še dolgo ne bomo na ravni motokrosističnih velesil, kot so Italija, Češka, Nemčija, ZDA, Belgija. Daleč smo še od tega, a kar imamo, je zasluga ljudi, ki so žrtvovali veliko, da smo vsaj tam, kjer smo. Imamo nekaj podjetij, ki dobro delajo, so tudi zvesti pokrovitelji. Za primer naj navedem Makito, Inotherm, Akrapoviča. Zadnje pomeni v svetu dirkanja veliko, ima že prestižni značaj in vsi smo ponosni, da je to slovensko podjetje.

Kje ste najbolj močni, v kateri disciplini premagujete tekmece?

Težko ocenim samega sebe, to bi mogoče morali vprašati mojega trenerja. A če že moram… Vztrajnost bi dal na prvo mesto. Ko si nekaj zastavim, grem do konca, a znam biti tudi realist in ne rinem z glavo skozi zid. Včasih mora športnik narediti korak nazaj, da gre potem lahko dva naprej, ali pa pogledati celotno sliko in se do cilja odpraviti po kakšni obvoznici.

Kaj vam daje motokros tudi kot človeku, kaj ste se naučili skozi ta šport?

Ta šport mi je dal veliko, samodisciplino, vztrajnost in razumevanje poslovne strani dirkanja. Od mladih nog sem delal, najprej pri očetu v delavnici, nič mi ni bilo težko. Hitro sem se osamosvojil, oče se je umaknil iz športa, a mu bom večno hvaležen, kot tudi vsem drugim v družini. Mnoge stvari moram urejati sam, se znajti po svoje, se učiti na lastnih napakah. Dirkač v motokrosu je lahko aktiven do recimo 35. leta starosti, torej je pred menoj še vsaj deset let dirkanja, če bo šlo vse po sreči. Zdaj nastopajo odločilni trenutki v karieri. V prihodnje se seveda vidim kot dirkač, po koncu kariere pa bi mogoče lahko delal kot trener. Veselilo bi me, če bi lahko delal kot inštruktor terenske vožnje, v vojski ali policiji na primer. A če bi že moral z motocikla, bi lahko tudi prevzel očetovo mizarsko delavnico. Vse je mogoče.

Levičar ali desničar? Vas zanima politika?

Desničar, ampak samo, kar se tiče uporabe rok. Politično pa povsem neopredeljen. Politiko spremljam le toliko, kolikor mi dopušča prosti čas, tega pa je res malo. O politiki pa lahko povem le, da ima vsaka zgodba več plati, kot večina stvari v življenju. Navsezadnje imam dovolj lastnih problemov, ki jih skušam reševati, enega bolj, drugega manj uspešno. A leto 2013 je bilo zame najuspešnejše, torej sem se dela loteval na pravem koncu.

Imate pa še en malce nenavaden hobi, igranje harmonike.

Sosed Tomaž se ukvarja z izdelavo harmonik in nekega dne sem si rekel, da bi rad poskusil, kako se jo igra. Šel sem k njemu, posodil mi je otroško harmoniko in mi pokazal nekaj osnov, začel sem se učiti kot samouk. To je odlična zabava in sprostitev. Ko sem postal svetovni prvak, sta mi oče in sosed pripravila posebno presenečenje, posebej zame izdelano harmoniko. Tako smo sredi Slovaške ubrali nekaj slovenskih melodij in občutek je bil nepopisen. Harmonika mi je všeč, ker je neke vrste simbol za dom, za slovensko stvar. A tudi sicer rad poslušam glasbo najrazličnejše zvrsti. Zvok motokros motocikla pa je vseeno ena od tistih melodij, ki se ji ne bom mogel nikoli upreti.