Najprej bi želel nekaj razjasniti; kar nekoliko presenečen sem, da vsi govorijo o veliki zmagi kanclerke Angele Merkel, saj je vendar ostala brez koalicijskih partnerjev (liberalci FDP, op. p.), ki se niso uvrstili niti v parlament. Kljub zmagi ne obvladuje večine v parlamentu in bo morala ponuditi sodelovanje eni izmed strank, ki jo bodo prisilile v marsikakšen kompromis. Zato bi rekel, da gre za eno tistih situacij, ko gre voditelju res dobro, družbi – v tem primeru krščanski stranki CDU – pa ne. Ob tem še vedno ni izključeno, da bo morala Merklova prvič po drugi svetovni vojni voditi manjšinsko vlado, kar bi zelo verjetno pomenilo hitre nove volitve.
Menite, da Merklova s svojo priljubljenostjo v Nemčiji »požira« koalicijske partnerje?Vse stranke, ki niso vodilne v koaliciji, izgubljajo glasove na naslednjih volitvah, tako je povsod po Evropi, enako se je zgodilo SDP (socialdemokrati) pred dvema vladama in te izkušnje zagotovo ne bodo pozabili. Vsi pravijo, kako priljubljena je, vendar poglejmo drugače. Merklova je plačana, da vodi Nemčijo skozi krizo, in ne za to, ker bi bili njeni ukrepi dobri. Če bi bili ukrepi te vlade tako dobri, potem FDP verjetno ne bi ostala na pragu parlamenta.
Kako torej ocenjujete vlogo Merklove pri reševanju krize v območju evra? Se strinjate z ostrimi varčevalnimi ukrepi?Veste, Merklova je političarka, ki bo vedno naredila tisto, kar je kratkoročno najboljše za Nemčijo. Po srcu ni Evropejka, kot je bil Kohl (nekdanji kancler Helmut Kohl, op. p.). Nima vizije, ampak je človek, ki želi na vsakih pogajanjih skleniti najboljšo kupčijo. Vse, kar počne, je politično manevriranje od enega evropskega vrha do naslednjega, pri čemer ima v tej igri še vedno glavno besedo varčevanje. To je v mnogih državah, ki se morajo razdolžiti, res smiselno. A bodimo si na jasnem, še nobena država si doslej ni privarčevala blaginje in gospodarske rasti. Lahko razdolžiš gospodarstvo in prebivalstvo, vendar to ni načrt, usmerjen v prihodnost, to je defenzivni načrt in Evropa stoji na zadnji nogi že od začetka te krize. Čas je, da se ozremo v prihodnost in začnemo razmišljati o tem, kako ustvariti boljšo in bolj konkurenčno Evropo.
Bodo zgodovinski učbeniki nekoč govorili o tem, da je bila politika varčevanja napaka?Ne, ne, v matematiki in ekonomiji obstajajo določena pravila in eno pravi, da ne smeš porabiti več, kot imaš. Zato je varčevanje potrebno, vendar je to zelo enostranski in grob instrument. Naj ponazorim: če gre nekdo, ki je pretežak, na liposukcijo, mu kirurgi le odstranijo nekaj maščobe. To ne pomeni, da bo začel hoditi v fitnes in pridobil mišično maso ali pa spremenil prehranjevalne navade.
Kako mora torej Evropa spremeniti svoje navade?Povsem preprosto je, tako ekonomisti kot novinarji smo navajeni opazovati predvsem stran povpraševanja, medtem ko se resnično pomembne stvari dogajajo na strani ponudbe. Mislite, da so v Microsoftu na začetku svoje poti v neki garaži sredi Kalifornije razmišljali, na katerem segmentu trga bodo zadovoljili povpraševanje? Ne, ustvarili so ponudbo, ki je ustvarila povpraševanje. Najbolj ironično je, da se 100 odstotkov dogajanja v politiki in na področju monetarne politike nanaša le na banke in na 20 odstotkov podjetij na borzah. Zanemarjamo pa preostalih 80 odstotkov gospodarstva, ki ga predstavljajo srednje velika in mala podjetja (SMP), v katerih je zaposlenih kar 70 odstotkov ljudi v Evropi.
To je resnično veliko...Da, še bolj presenetljivo pa je, da so SMP od leta 2000 do danes ustvarila 85 odstotkov vseh novih delovnih mest v Evropi. Imamo torej gospodarstvo, kjer dobi 20 odstotkov podjetij ves denar in politično pomoč, na drugi strani pa SMP, ki prevzemajo nase večje tveganje, kjer se dela več in ceneje. Politika duši SMP, zaradi česar je vse revnejši evropski srednji razred. Prva država, ki bo preusmerila svoj fokus z 20 odstotkov na preostali del gospodarstva, bo uspešna, saj bo spodbujala ponudbeno stran gospodarstva. A na žalost je politika SMP v krizi povsem zanemarila.
Zakaj nimajo SMP več politične moči, če predstavljajo štiri petine gospodarstva?Poglejte svojo državo ali pa mojo. Velike institucije imajo vso moč, imajo lobiste. Kaj bo naredilo podjetje s petimi do desetimi zaposlenimi? Mala in srednje velika podjetja zanima le to, kako bodo izboljšala svoj proizvod in preživela, nimajo niti časa niti sposobnosti, da bi se organizirala na tak način kot velika podjetja. Ravno zaradi tega mora država narediti zakonski okvir, ki bo SMP omogočil, da opravljajo to, v čemer so dobra, da prevzemajo tveganja, ustvarjajo proizvode in nova delovna mesta.
Čeprav mnogi napovedujejo okrevanje v letu 2014, vi menite, da Nemčija in ZDA prihodnje leto ne bodo gospodarsko rasle. Zakaj?Pri analiziranju finančnih trgov uporabljamo ekonomsko-fizikalne modele (Econophysics, op. p.), ki nam na podlagi današnjih realnih obrestnih mer povedo, kaj se bo dogajalo čez 12 do 18 mesecev. Če vzamemo primer švedskega podjetja, ki želi vlagati denimo v novo tovarno, se bo za vlaganja odločilo na podlagi izračuna prihodnjih denarnih tokov glede na trenutne obrestne mere na trgu. Investicijski cikli običajno trajajo leto do leto in pol, tako da nam današnje odločitve podjetij precej natančno pokažejo, kaj se bo dogajalo v prihodnje. S pomočjo modelov lahko naredimo podobne izračune za vrsto kazalnikov, tako za inflacijo, BDP, nominalne obrestne mere kot tekoči račun plačilne bilance..., in pri vseh kaže na slabšanje razmer v letu 2014. V ZDA vidimo težave na nepremičninskem trgu, prav tako tudi na trgu dela, saj je dosedanje znižanje brezposelnosti zgolj posledica tega, da so ljudje nehali iskati zaposlitev in jih ni več v evidencah. Nemčija je na drugi strani močno odvisna od zunanje trgovine in s tem od rasti svetovnega gospodarstva. Gospodarska rast držav BRIKS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, op. p.) se giblje od sedmih odstotkov letno proti ničli, preglavice pri izvozu pa bo povzročal tudi močan evro. A najpomembnejša težava Nemčije je visoka cena električne energije, ki je postala luksuzna dobrina.
Je bilo med volitvami namenjenega premalo časa politikam na področju električne energije?Absolutno, Merklova se je tej temi uspešno izogibala. Nemčija ima najdražjo električno energijo v zahodnem svetu, pri čemer se bo davek na zeleno energijo letos povečal še za petino. Vodijo najbolj zgrešeno in najdražjo energetsko politiko na svetu, kar jih bo še drago stalo, saj postajajo nekonkurenčni. Povprečna cena električne energije v ZDA je na primer najnižja v zgodovini, v Nemčiji pa najvišja. Zaradi tega bo imela Nemčija v prihodnjih 24 mesecih velike težave z gospodarsko rastjo.
Se je Merklova torej uštela s postopnim ukinjanjem jedrske energije?Seveda. In to sploh ni politična izjava, temveč povsem ekonomska. Bi imeli raje zeleno državo z visoko brezposelnostjo in nizko gospodarsko rastjo? Za racionalnega človeka je nemška politika na tem področju popolnoma nesmiselna. Naj vodijo zeleno politiko, vendar ne za ceno delovnih mest. Toda ravno to se dogaja.
Kaj pa menite o preostalih evropskih državah, lahko prihodnje leto, ali vsaj leta 2015, pričakujemo rast?Leto 2014 je izgubljeno, vendar sem zelo optimističen za drugo polovico leta 2015. Smo v obdobju sprememb in mislim, da so nekateri politiki že dojeli, da morajo nagovoriti mala in srednje velika podjetja, ki so bila doslej zanemarjena. Če se dotaknem še zadolženih držav, evropski politiki morajo spoznati, da je bolje pustiti države, naj same dosežejo politični dogovor, v katerem bodo usklajena pričakovanja prebivalcev in vlade. Ne gre za to, kaj pravi ECB ali trojka. Evropa enostavno ne sme prisiliti države v nekaj, česar nočejo. Vsaka mora poiskati lastno rešitev, ki je skladna z njeno politično zgodovino, ustavo in ki jo lahko spravi skozi parlament, saj sicer ljudstvo ne bo podprlo programa.
Zakaj jim torej Bruselj ne pusti narediti tistega, kar bi bilo zanje najbolje?Zato, ker v mnogih državah več kot polovica ljudi dela za državo. Ustvarili smo politično elito, ki ne želi sprememb. Vsi vemo, da je takšen model iracionalen, vendar ne smemo pozabiti, da se lahko v mnogih življenjskih situacijah kot oseba obnašaš racionalno, kot družba pa ne. Poglejmo primer Francije, kjer se vsi zaposleni v javnem sektorju obnašajo racionalno, saj želijo obdržati službo, kot družba pa je to popolnoma neodgovorno, saj je država zaradi tega vse bližje bankrotu.
Ko govorite o bankrotu, ne moremo mimo Slovenije, ki tradicionalno zamuja pri vpeljavi potrebnih ukrepov in šele zdaj začenja reševati banke. Nemčija je denimo že prvo leto krize podprla banke s 500 milijardami evrov. Katere so glavne težave, ki jih vidite v Sloveniji?Čakanje je ena glavnih težav Slovenije. Nova vlada je bila zelo počasna pri vpeljavi slabe banke. Slovenijo so tako kot mnoge države poganjali krediti, zaradi česar se mora razdolžiti tudi gospodarstvo. Moj nasvet vladi bi bil: naredite preprost načrt ukrepov, bolj ko bo preprost, bolj boste kredibilni. Če je načrt vlade kupovati si čas, ji ga bo zmanjkalo. Gre preprosto za to, da si mora vlada postaviti realne cilje, ki se jim bo na koncu tudi zelo približala. Treba se je odmakniti od običajne prakse v Sloveniji, po kateri vlada naredi načrt, ga ne izpolni, nato pa začne kazati s prstom in iskati krivce za lasten neuspeh.
