Filatelija, glasba, slikarstvo, literatura, kolesarstvo. Vse to so področja, ki zanimajo Mariborčana Marka Koširja. Pravi, da je bil najsrečnejši človek, ko se je sicer kot diplomiran strojni inženir upokojil: končno je bilo dovolj časa za njegove hobije, predvsem za hobi, s katerim so ga zasvojili že starši – za gledališče, predvsem za glasbeno gledališče.
Pisanje biografij
Zelo natančno je spremljal vse, kar se je na oder postavljalo v mariborski Operi in Drami, sledil predstavam po drugih jugoslovanskih gledališčih, vedno pa je vedel tudi, kaj so na oder postavili denimo v Metropolitanski operi v New Yorku in kdo je pel osrednje vloge. Največji umetniški vtis je nanj naredil maestro Jakov Cipci, ki je bil umetniški direktor mariborske Opere v letih 1956–1962. Veliko pozneje, leta 2009, se je Košir povezal z njegovo soprogo Stano Cipci in ob njeni pomoči je napisal svojo prvo glasbeno biografijo; Cipcijeva soproga je izid knjige marca 2010 še dočakala. Še isto leto se je brez pravih arhivskih podatkov lotil biografije o maestru Dragu Mariu Šijancu; nekaj gradiva so mu poslali Šijančevi sorodniki iz Argentine, nekaj pa dr. Edi Gobec, profesor psihologije v Ohiu, ki je imel stike s Šijancem. Šijančeve rokopise zdaj hranijo v NUK, knjiga pa je izšla leta 2011.
Mariborske operne zvezde je njegova že tretja knjiga s področja glasbe, nedavno jo je izdala mariborska založba Pro-Andy, ki je spomladi izdala še eno Koširjevo knjigo Železniška proga Šentilj–Zidani most. Na temo železnic je Košir že leta 2010 napisal knjigo Od železne ceste do... S svojo šesto knjigo, ki jo že piše, se ponovno vrača v glasbene vode: izdati jo namerava v sodelovanju s Slovensko filharmonijo, govorila pa bo o delu in ustvarjanju slavnega hrvaškega dirigenta Lovra von Matačića, ki je pomembno sooblikoval tudi glasbeno življenje v Ljubljani.
Usodna Philine
Prva operna predstava, na katero so starši peljali Koširja, je bila Mignon Ambroisa Thomasa, v kateri je Philine pela Mileva Pertot. »Še danes jo slišim v ariji Philine! Štirideset let po tem sem ji to tudi povedal in se je le smejala. Ampak zame je bilo njeno petje takrat usodno,« se spominja Košir. Teater ga je povsem prevzel: takrat je bilo modno v zaodrju prežati na operne pevce in njihove fotografije, ki so jih potem podpisovali. In tako je še kot fantič prišel do garderobe basista Aleksandra Kovača, ki je poznal njegove starše, in poslej je bil Košir tudi po petdesetkrat na sezono v teatru.
To pomeni tudi, da je vse štiri operne pevce, o katerih je pisal, osebno zelo dobro poznal, med samim pisanjem pa je bil ves čas v stikih z obema pevkama, Ondino Otto Klasinc in Ado Sardo. Sicer pa je v pričujoči biografiji prvo mesto dobil Miro Gregorin, ki je imel med vsemi pevci največ nastopov na opernem odru, v Mariboru pa je deloval v letih 1945–1979. Sopranistka in pozneje ugledna pedagoginja in tudi režiserka Ondina Otta Klasinc je bila primadona v pravem pomenu besede. Pela je tudi po italijanskih gledališčih, tudi v milanski Scali, kjer bi celo dobila redni angažma, a ker bi tam nadomeščala druge primadone, na to ni pristala. Je pa močno zaznamovala mariborsko, ljubljansko in zagrebško opero.
Ada Sardo je v Maribor prišla leta 1857 in tam pela do leta 1985. Bila je izjemno delavna in v bistvu edina dramska sopranistka v mariborski Operi. Četrti portretiranec Jernej Plahuta je bil v Mariboru najprej kratko obdobje (1951–1955); občinstvo ga je naravnost oboževalo. Potem je odšel v Nemčijo in se nato leta 1966 vrnil v Maribor. 33 let je pel glavne tenorske vloge.
Avtor biografij Marko Košir je bil vedno zgolj ljubitelj umetnosti, v glasbeni šoli so ga odslovili, ker menda ni imel posluha. »Toda zdaj lahko trdim, da imam izostren celosten posluh,« se smeje, kajti operna dela pozna tako dobro, da sliši vsako najmanjšo napako pevcev ali orkestrašev. Kar zna biti včasih celo moteče, saj zato kdaj pozabi ob predstavi predvsem uživati.