Skušali smo opozoriti na temeljna vprašanja arhitekture, predvsem na odnos do prostora, na pomanjkanje strokovno utemeljenih in pretehtanih odločitev o grajenem prostoru. Predvsem pa smo opozarjali na prevlado kapitala nad stroko, ki je zadnjih dvajset let tako rekoč ukinila področje urbanističnega načrtovanja in posledično smiselne gradnje na račun hlastanja za čim bolj donosno lokacijo in posledičnim dobičkom. Kapital oziroma njegovi lastniki so pokazali in še vedno kažejo nadmoč nad časom in prostorom, kar pomeni nad življenjem – mesta, države, posameznika. Nismo bili skupina, ki bi znala koga prepričati. Skušali smo odpirati teme, tako kot jih arhitekti od nekdaj, še vedno tudi pri nas, vendar bolj vsak za svojo mizo, s svojim znanjem, s svojo nalogo in v svojem okolju prepričujejo prepričane. Ne verjamem, da nas je kdo slišal, razen ministrice, ki nas je povabila. Kdo nas je morda poslušal, ampak dvomim, da nas je kdo od odgovornih tudi slišal.
Arhitektura ni področje, kjer bi lahko kakovostnejšo produkcijo spodbujali s subvencioniranjem. A vsaj pri javnih naročilih je mogoče zagotoviti prevlado javnega interesa nad interesi kapitala. Si za to politika prizadeva v zadostni meri?Mislim, da NPK ni namenjen le umetnosti in kulturi, ki se financira z javnim denarjem. Sama ga razumem kot dokument, ki govori o slovenski umetnosti in kulturi. O tem, da v to spada tudi arhitektura, pa ne bi smelo biti dvoma. Sploh ne gre za subvencioniranje. Gre za javni prostor, za javno dobro, za prostor, ki ga je 20.273 kvadratnih kilometrov, ne več ne manj. Vsak poseg v prostor, ali je to hiša, cesta ali drevo, pa prinaša posledice v prostoru, dobre ali slabe. Osebno imam težave s »politiko«. Če je to vsakokratna vladajoča koalicija oziroma ljudje z imenom in priimkom, lahko rečem, da si prizadevajo, da izpolnijo kakšno predvolilno obljubo, da v svojem mandatu poskrbijo zase, da imajo toliko dela sami s sabo, da bi se dolgoročno lotili vprašanj, ki se odpirajo v prostor in zaradi prostora, ki se tiče vseh nas, pa je težje. Namene imajo pa vsekakor dobre. Se pa bojim, da je to za vsakokratno politiko bolj minorno vprašanje. Vsak kulturni minister je del vlade in dvomim, da mu uspeva v danih razmerah svoje področje postaviti v prvi plan in da kdo njegovih soministrov razume pomembnost kulture. Jezik in prostor sta edina temelja vsakega naroda. Zanemarjati ta dva ni pametno in na dolgi rok je tudi pogubno.
Kako gledate na dejstvo, da nacionalna politika področje arhitekture v NPK »ureja« predvsem tako, da vse skupaj prelaga na sprejem novega dokumenta »Arhitekturna politika v Sloveniji«, ki ga bodo pisali tri leta?Na to se slabo razumem. Vem pa, da obstaja množica zakonov, predpisov in odlokov na področju prostora, ki se kar naprej spreminjajo, dopolnjujejo in zamenjujejo, preskakujejo z ministrstva na ministrstvo, stroka, ki že obupava, pa hiti za njimi in jih skuša razumeti in upoštevati ter obupuje. Arhitekturni natečaj kot oblika za pridobivanje najboljših arhitekturnih rešitev se je praktično izničil in razvodenel v javno naročilo, kjer je kakovost manj pomembna, bistvena je predvsem cena. Smo v času suhih krav, v času, ko arhitekti nimajo dela. To bi moral biti čas za načrtovanje. Misel je cenejša kot opeka. Zato bi bilo ta čas treba izkoristiti za izdelavo projektov, za katere vemo, da so nujno potrebni. Realizacijo pa pustimo prihodnosti. Manjka strategija!
Ker so kratkoročni ukrepi za kakovostnejši prostor in arhitekturo omejeni, je potrebno dolgoročno vlaganje. Rešitev je predvsem v izobraževanju mladih in ozaveščanju javnosti o kvalitetnem prostoru in arhitekturi. NPK to prepoznava?NPK v poglavju Kulturno-umetnostna vzgoja obsega tudi izobraževanje na področju arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma, prostorske kulture, skratka celotno področje grajenega prostora. To je hvalevredno in upam, da se bo začelo tudi izvajati. Problem NPK je, da vsakokrat postane bolj spisek želja kot strateški dokument. Počasi se začne debeliti, vsak prida nekaj svojih zahtev, vsakemu področju se pritakne nekaj komisij, odborov, kakšen direktorat ali center, vse se nekako razprši in postaja enako pomembno. Vse skupaj postane kar zajetna knjiga, v katero vsak pogleda, ali je tisto, kar njega zanima, dovolj popisano. In potem se ugotovi, da je vedno manj denarja za ustvarjalnost, za umetnost, ker se ga preveč porazgubi na nekem slepem tiru birokracije.