(Pre)dolg seznam zaslužnih brez nagrade

Namesto Gandija dalajlama

Skupni imenovalec omenjenih kritik je povezan z vprašanjem, ali petčlanski odbor, ki ga imenuje norveški parlament, sploh še spoštuje poslednjo voljo njenega ustanovitelja Alfreda Nobela, švedskega industrialca, izumitelja ter proizvajalca orožij. Kritiki so prepričani, da bi se Nobel zgrozil, če bi vedel, da bi se prejemniki njegove nagrade za mir, ki naj bi se po njegovem izkazali na področjih utrjevanja »bratstva med narodi, odpravljanja ali zmanjševanja stalnih vojsk ter zavzemanja za mir«, morali namesto tega znajti pred kakšnim mednarodnim tribunalom za vojna hudodelstva. Vzemimo samo primera ameriškega zunanjega ministra Henryja Kissingerja za vojno v Vietnamu, ki je vzela tri milijone vietnamskih življenj in preko 55 tisoč ameriških, ter rasista, južnoafriškega politika Frederika Willema de Klerka.

S tem pa seznam imen, ki si niso zaslužila nagrade, če bi se spoštovala zadnja volja njihovega ustanovitelja, ni izčrpan. V zvezi z nerazumljivo podelitvijo Nobelove nagrade pred štirimi leti ameriškemu predsedniku Baracku Obami so ponovno oživeli predlogi, da bi moral norveški odbor podeljene nagrade v primeru zmote, ali če bi se pozneje nagrajenci izneverili načelom, zaradi katerih so jo prejeli, preprosto odvzeti.

Na drugi strani pa so kritiki upravičeno zamerili, ker nagrade za mir ni dobil Mahatma Gandi. Tudi v tem primeru sprejeta pravila ne omogočajo podelitve posmrtnih nagrad. Leta 2006 je sekretar odbora za podelitve nagrad Geit Lundestad javno obžaloval to največjo napako v njegovi več kot stoletni zgodovini, vendar je dodal, da je bila napaka delno popravljena s tem, ko je nagrado leta 1989 prejel dalajlama. Vendar je tudi v tem primeru vrsta tistih, ki bi jih v skladu z Nobelovo zamislijo pričakovali med nagrajenci, dolga: Eleanor Roosevelt, Václav Havel, Corazon Aquino, Dorothy Day, Irena Sendler in drugi(e).

Nobel, ki je umrl leta 1896, to je pet let pred prvo podelitvijo njegovih nagrad, ni sicer zapustil nobene utemeljitve, zakaj je kot nekdo, ki sta ga prvenstveno zanimala kemija in fizika, uvrstil tudi mir med nagrajevana področja. Nekateri so si to razlagali z njegovo »slabo vestjo«, ker je iznašel smodnik in balistit (brezdimni smodnik), poleg obojega pa še detonator in se podal v dobičkonosno proizvodnjo vojaške opreme. Tu in tam so ga predvsem v tujem tisku imeli za »trgovca s smrtjo«, in kot vse kaže, se je z uvrstitvijo miru na seznam poskušal moralno razbremeniti zaradi svoje aktivne vloge pri proizvajanju in prodaji uničevalnih sredstev. Drugi so si to njegovo odločitev razlagali s prijateljevanjem z Bertho von Suttner, mirovno aktivistko, ki je pozneje tudi prejela to nagrado za svoja mirovna prizadevanja.

Pretirana politizacija

Na pretirano politizacijo Nobelove nagrade za mir so nedolgo tega opozorili tudi potomci Alfreda Nobela, med njimi Michael Nobel, pravnuk Alfredovega brata. V istem času je tudi norveški zgodovinar Øivind Stenersen dokazoval, da Norveška instrumentalizira podeljevanje nagrad v skladu s svojimi zunanjepolitičnimi in ekonomskimi interesi, kar se ne sklada z Nobelovo poslednjo voljo.

Paradoks je, da prihajajo brezobzirne kritike tudi od samih nagrajencev. Ameriški znanstvenik Richard Feynman, ki je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado za fiziko, je namreč hudomušno pripomnil, da je Alfred Nobel naredil dve napaki: prvo, da je iznašel dinamit, in drugo, da se je domislil nagrade, ki se imenujejo po njem. Feynmanu, ki se za razliko od Jean-Paula Sartra nagradi sicer ni odrekel, se je poleg tega zdelo nenavadno, da se z nečim tako banalnim, kot je denar, »nagrajuje« nekaj tako velikega in nikoli zaključenega, kot je znanstveno raziskovanje.

V zadnjem času se tudi pojavljajo predlogi, da bi bilo treba pretrgati s tradicijo, da se nagrade na področju naravoslovnih znanosti podeljujejo posameznikom, največ trem v enem letu, in ne velikim skupinam, ki prispevajo k posameznemu odkritju. V modernem času, ko so znanstveniki zahvaljujoč informacijski tehnologiji instantno povezani po vsem svetu, se je neznansko povečalo število posameznikov, ki se istočasno ukvarjajo z nekim znanstvenim problemom, in potemtakem zasluga za končni rezultat pripada vsem in ne le enemu ali največ trem.

V letošnjem primeru, ko je nagrada za fiziko pripadla Françoisu Englertu in Petru Higgsu, je pri zadevnem raziskovalnem projektu sodelovalo preko 3000 raziskovalcev, katerih trdo delo je na koncu pripeljalo do uspeha in posledično do Nobelove nagrade. Seveda je res, da nagrade ni mogoče podeliti vsej množici raziskovalcev, vendar je na drugi strani tudi res, da ta ne more dovolj objektivno »nagraditi« tako kompleksnega raziskovalnega procesa.

Izdano humanistično in antiavtoritarno izročilo

Še več kritik je šlo na rovaš izbire dobitnikov za področje literature. Omenimo primer kitajskega pisatelja Mo Yana (2012), kjer so kritiki odboru očitali, da je prekršil, oziroma še več, izdal Nobelovo humanistično in antiavtoritarno/antitotalitarno izročilo. Omenjeni pisatelj ni nikoli skrival svoje privrženosti kitajski uradni politiki, njenemu avtoritarnemu nadzoru in nacionalističnim sentimentom, kar je seveda v očitnem nasprotju z Nobelovimi pogledi. Na drugi strani odbor ni dodelil nagrade Salmanu Rushdiju, nad katerim je iranski ajatola Homeini leta 1989 zaradi njegovih Satanskih stihov izrekel smrtno obsodbo. Najbolj ugledni švedski esejist in literarni zgodovinar Knut Ahnlund je to označil za »nacionalno sramoto« in je tudi izstopil iz Švedske akademije kot odgovorne za podeljevanje nagrad na tem področju.

Na tem mestu moramo omeniti prav tako v mednarodnem prostoru odmevno in opaženo napako omenjene ustanove, ki je prezrla našega uglednega pisatelja Borisa Pahorja, čigar literarna ustvarjalnost ne bi mogla biti bolj skladna s kriteriji ter humanističnim in antitotalitarnim sporočilom ustanovitelja Nobelove nagrade.

Življenjepisci in sploh raziskovalci življenj Nobelovih nagrajencev so si pogosto zastavljali vprašanje o lastnostih človeka, ki lahko tega pripeljejo do zagotovo najbolj prestižnega – tako v materialnem kot tudi moralnem pogledu – priznanja. Iz (avto)biografij nagrajenih je razvidno, da gre za ljudi s trdnimi prepričanji in odločnostjo, s katerimi so lahko prema(gova)li tudi največje prepreke na svoji življenjski poti. Pomislimo samo na Alberta Camusa, ki je v Alžiriji odraščal v revščini in brez očeta, na Nelsona Mandelo, ki je v Južni Afriki preživel 27 let v ječi, ali pa na Marie in Pierra Curie, oba nagrajenca s področja fizike (1903, Marie pa jo je leta 1911 prejela še za kemijo), ki jima je Sorbona za njuno raziskovanje namenila neustrezne prostore s puščajočo streho, kjer sta pozimi zmrzovala in poleti trpela vročino.

Odlični poznavalec življenjskih usod nobelovcev David Pratt ugotavlja, da izhajajo ti po večini iz srednjega razreda, in to iz družin, ki se uvrščajo bodisi med protestante, agnostične ali judovske. Od 862 nagrajencev je nagrado prejelo samo 46 žensk, kar predstavlja petodstotni delež. Za pridobitev nagrade pa je pomembna tudi vloga mentorjev. Samo kot primer omenimo, da je pet nagrajencev delalo pri nobelovcu za področje fizike (1938) Enricu Fermiju. Še več, kar dvanajst poznejših nagrajencev je raziskovalo pod mentorstvom Ernesta Rutherforda, prejemnika nagrade za kemijo leta 1908.

Breme Nobelove nagrade

Letošnja kandidatka za Nobelovo nagrado za mir je bila tudi komaj šestnajstletna Pakistanka Malala Jousefzaj, ki je pred slabim letom dni čudežno preživela barbarski poskus odvzema življenja – smrtna in eksemplarična kazen talibanskih fanatikov, kaj čaka mlada dekleta, ki bi se hotela izobraževati. Če bi dobila nagrado, bi bila Malala v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad najmlajša nagrajenka; in brez slehernega dvoma tudi najbolj zaslužna zanjo, čeprav pred letom dni na to niti ni mogla pomisliti. V tem izjemnem primeru bi nagrada prišla v prave roke in tako podprla želje milijonov mladih deklic v njenem delu sveta, da obiskujejo šolo. Seveda pa je treba ob tem pomisliti tudi na nenamerne in stranske posledice, ki bi jo z nagrado doletele. Na mlado in pogumno dekle, ki si zasluži vse spoštovanje in občudovanje, pravzaprav deklico, bi se v tem primeru zgrnilo ogromno breme. Ne gre le za to, da se želi Malala še naprej izobraževati in da bi jo utegnila tako velika javna izpostavljenost na tej poti ovirati, temveč tudi za že sedaj glasne cinične kritike in, še več, obsodbe v njenem okolju, da sama sprejema in temu okolju vsiljuje ideje, ki so v bistvu tuje – zahodne.

Poleg tega gre za še eno težavo, ki pa je večja. Podeljene nagrade so praviloma povezane z zmago, v tem primeru, kot Malala sama velikokrat poudari v svoji avtobiografiji, pa se je bitka na njenem področju šele začela. Mnogi, ki želijo temu dekletu dobro, zato ne bodo nesrečni, ker je šel ta kelih mimo nje. V tem smislu se lahko samo strinjamo z mnenjem nekega komentatorja, da je Malala, če imamo v mislih, kdo vse jo je nezasluženo prejel, predobra za Nobelovo nagrado.