Obstajajo pa tudi države, katerih državljanstvo je še težje dobiti kot v Savdski Arabiji. Pri tem ne samo, da vam ni treba biti tam rojen, ampak to celo ni zaželeno. Vatikan, na primer. Tujec, ki si zaželi vatikanski potni list, mora tako najprej končati katoliško semenišče, diplomirati na teološki fakulteti, prejeti duhovniško posvečenje in se vpisati na podiplomski študij na eni od papeških univerz, biti posvečen v pomožnega škofa, pa v škofa škofije in na koncu, po milosti Svetega Očeta, v člana zbora kardinalov Svete rimske cerkve. Vendar njegovi otroci ne dobijo vatikanskega državljanstva avtomatično: tudi oni morajo skozi enak postopek.
Po drugi strani obstajajo države, kjer je lažje dobiti državljanstvo kot stakniti prehlad. Za izraelski potni list na primer je dovolj, da ste Jud ali da se spreobrnete v judovsko vero. Ali da ste otrok vsaj enega judovskega starša. Ali vsaj njegov zakonec. Ali vsaj njegov otrok. Ali vsaj zakonec njegovega otroka. Sprejeli vas bodo menda tudi, če poznate človeka, ki je vsaj do četrtega kolena v sorodu z najboljšim prijateljem zakonca osebe, katere pradedu je eden od staršev pred pričami izjavil, da bi hotel biti Jud.
Kolikor je znano, pa je še vedno najlažje dobiti državljanstvo Republike Italije. Za italijanski potni list mora tujec samo nekako pripotovati do Italije in pred državnim osebjem – carinikom, karabinjerjem ali uradnikom z urada za priseljence – izvleči pištolo in si prestreliti glavo. Italijanske oblasti so dokaj prilagodljive glede načina, kako si boste vzeli življenje, tako da to ni nujno pištola: lahko se tudi obesite, zastrupite, vržete pod vlak, skočite z zvonika milanske katedrale, pomembno je le, da pooblaščeni mrliški oglednik italijanskega urada za priseljence neizpodbitno ugotovi vašo smrt. Postopek nato traja manj kot štiriindvajset ur.
Pred tednom dni, na primer, se je več kot petsto obupancev iz Somalije in Eritreje v Libiji vkrcalo na trhlo barkačo in se – kot na tisoče nesrečnikov pred njimi – v iskanju boljšega življenja napotilo proti najbližjemu evropskemu kopnemu, Italiji. Blizu cilja, pred otočkom Lampedusa, je barkača popustila pod nevihtnimi valovi. Italijanskim reševalcem je uspelo izvleči vsega sto petinpetdeset preživelih: podivjano morje je izvrglo dvesto enajst trupel, še kakih dvesto pa jih je ostalo v globinah okoli Lampeduse.
Tragedija je uradno pretresla Italijo: voditelji televizijskih dnevnikov so si nadeli resen izraz na obrazih, razglasili so dan žalosti, zastave so spustili na pol droga, vidno ganjeni premier Enrico Letta pa je v navalu človeškega sočutja izjavil, da so »stotine tistih, ki so izgubili življenje pri Lampedusi, od danes državljani Italije«.
Ko so tako v urad za priseljence prinesli lepo podpisane in overjene mrliške liste, so brodolomci z Lampeduse dobili državljanstvo Italije in vse privilegije, ki sodijo zraven: mašo zadušnico in pogreb na državne stroške, vključno s krsto iz pravega hrastovega lesa ter lično oblikovanim spomenikom, pod katerim bodo pokopani skupaj s svojimi potnimi listi. Slovesno podelitev italijanskega državljanstva štiristotim Somalijcem in Eritrejcem – ob Verdijevem Rekvijemu in častnih salvah italijanske vojske – je seveda neposredno prenašala nacionalna televizija na svojem prvem programu.
Za razliko od držav, v kateri se državljanstvo dobi že z rojstvom na njihovem teritoriju, se v Italiji, kot vidimo, državljanstvo dobi – s smrtjo. Na italijanskem teritoriju ali v akvatoriju, ni pomembno.
In kaj je s tistimi preostalimi sto petinpetdesetimi obupanci s potopljene ladje? Po veljavnem zakonu jim bo pristojno sodišče odredilo kazen v višini pet tisoč evrov in izgon iz Italije. Pooblaščeni uslužbenci urada za priseljence so namreč v rutinski kontroli ugotovili, da kandidati ne izpolnjujejo osnovnega pogoja za dodelitev državljanstva, oziroma da so – v strogo medicinskem smislu – živi.
Saj ste razumeli: samo mrtev priseljenec je dober priseljenec.
Mrtev in dovolj globoko pokopan priseljenec je namreč idealen član naše družbe. Ne išče ne dela ne socialne pomoči, ne zaseda življenjskega prostora in nima potomcev: vse, kar država namenja za te svoje državljane, so stroški tiskanja potnih listov in skupne grobnice.
Italijanski model, če malo bolje razmislite, je pravzaprav idealen za naše male, etnocentrične državice: lahko bi ga še malenkost dopolnili in razvili ter nesrečnike iz Somalije in Eritreje slovesno pričakali z naboji, granatami in torpedi na državne stroške. Po številu podeljenih potnih listov bi kaj hitro brez večjih težav prekosili katerokoli evropsko ali svetovno povprečje števila priseljencev na državnem ozemlju.
Ali v morju, ni pomembno.