Manca Založnik

Haha, to se tudi jaz včasih sprašujem. Ne vem, če znam odgovoriti. Začela sem v osnovni šoli, ko sem s tistimi, ki so mi sledili, po pouku pomagala drugim pri nalogah. Za takšno pomoč nismo potrebovali dodatnih znanj. Takrat sem postala tudi vegetarijanka, čeprav moji starši to niso. Oboje je bilo v meni, vedno sem se počutila odgovorno za sočloveka in vedno sem vedela, da se bodo drugi do mene vedli tako, kot se bom jaz do njih. Če zlorabljam človeka v smislu, da sem do njega nesramna, zlobna, zlorabljam sebe. To sem razumela že v osnovni šoli. Vedno tudi skušam udejanjati stvari, kolikor se le da...

Prepisala sem se po končanem prvem letniku. Tam nisem zdržala. To je čisto pravi izraz, ker tam res nisem mogla funkcionirati, nisem se mogla izražati, kot sem hotela, pouk je bil zame, predvsem kar se tiče umetniških predmetov, čisto preskop. V prvem letniku je vse zamrznilo, tudi prostovoljstvo, in moja duša je bila hladna. V drugem sem na Waldorfski gimnaziji, v okviru Slovenske filantropije, že učila Mongolko slovenščino.

V prvem letniku sem imela hudo krizo. Zamorilo me je dejstvo, kakšen je naš svet. Odločila sem se, da bom človek, ki bo najprej spreminjal sebe in s tem svet. Zame je zelo pomembno, da tisto, kar govorim, tudi delam. Hodila sem v budistični center Dharmaling. To zelo rada poudarim, ker se je lani veliko pisalo o voditelju te budistične kongregacije Shenpenu Rinpocheju in še vedno se. On je bil v mojih očeh človek, ki je živel to, kar je govoril. Tja sem hodila na predavanja, pri pogovorih z njim in filozofinjo, prijateljico Mašo Gedrih pa sem veliko pridobila. To je bilo res izjemno in takrat sem začela še bolj razmišljati o temah, o katerih prej nisem, o minljivosti in smrti. Velika hvala Rinpocheju! Maša je na primer v svoji diplomi obdelala umiranje in smrt z vidika azijskih filozofij. V tem času sem – v primerjavi s prvim letnikom gimnazije, postajala srečnejša, z več motivacije, zavedala sem se, da znam bolj biti tukaj in zdaj ter izkoristiti trenutke življenja. Z Mašo sva se res veliko pogovarjali, a začutila sem, da potrebujem izkušnje, ne samo besede. Spoznala sem, da bi rada postala prostovoljka hospica. Zdelo se mi je, da mi bo to podarilo možnost, da se naučim, kaj je življenje. Želela sem služiti filozofiji hospica. Manca Košir vedno pravi – smrt je učiteljica življenja!

Meja je 18 let. Ker sem bila stara 17, sem morala počakati eno leto, potem pa sem lahko šla na dvomesečno usposabljanje. Ko sem izvedela, da sem sprejeta, sem bila zelo vesela in hvaležna, da imam to možnost. V hospicu nisem zato, da bi ljudem aktivno pomagala, saj nimam te sposobnosti. Bolj kot to sem se v tem času naučila, da je pomembnejše biti z nekom v tistem trenutku in čutiti z njim kot delovati. Osnova etike je zame sočutje. Sočutje pa pomeni, da se znaš vživeti v vlogo drugega, z njim trpeti in vzdržati v tem odnosu, da trpljenje mine. Ob tem moraš ohraniti sebe in distanco. Ostajam ponižna pred vsem timom v hospicu, ker so oni res mojstri in jih spoštujem. Bolnik je moj učitelj.

V fazi umiranja je človek v različnih čustvenih stanjih, lahko je tudi jezen. Takrat mi kdo, ko pristopim k njemu, lahko jezno reče, naj grem stran, ven iz sobe. To bi lahko vzela zelo osebno, a skušam razumeti njegov odziv, njegove misli, počutje in najpomembnejše – ohraniti njegovo dostojanstvo. In prav to je sporočilo hospica: ohranjati dostojanstvo v najranljivejšem delu življenja. Življenje se ne ustavi. Zato je moto hospica dodajati življenje dnevom. Nekateri halucinirajo, pa jih vprašam, kaj vidijo, kakšne barve je to, kar vidijo... Všeč mi je, ker je v hospicu delo timsko. Preden odidem, se vedno s kom pogovorim in s seboj odnesem gradivo, za nadaljnje delo na sebi. To je edini način, da bo človeštvo nekam prišlo, ne z revolucijami, mirovnimi pogodbami, ampak z duhovno revolucijo vsakega posameznika. Več kot vlagam vase, več lahko ponudim ljudem.

(Malo premišljuje.) Ne vem, zakaj bi spreminjali čustvena stanja. Že z vidika minljivosti vemo, da bo vsako stanje enkrat minilo, saj ima vsaka stvar svoj začetek in konec. V vsakdanjem življenju velikokrat to počnemo, se z njimi borimo. Ko je kdo slabe volje, mu prigovarjamo, poglej, nima smisla, saj zunaj vendar sije sonce. Človeku ne pustimo, da bi izživel svoja čustva, se iz tega kaj naučil in šel naprej.

Ja, kul in super in fajn. Ker smo pozabili, da se iz trpljenja marsikaj naučimo. Zato sošolca, ki je slabe volje, objamem, da ve, da sem, nič pa mu ne prigovarjam. Enako ravnam pri umirajočih. Del dostojanstva je tudi to, da človeku pustiš, da je v določenem čustvenem stanju. Če bi ga pregovarjala, bi ga verjetno zato, ker bi jaz želela iz tega neprijetnega in mučnega občutka. Najtežje je biti. V hiši hospica delam tudi druge stvari, na primer skuham večerjo, kaj pospravim, se pogovarjam s svojci... Tudi v šoli govorim o tem, kaj je hospic in kakšna čudovita načela ima. Delo za hospic ni zgolj biti ob umirajočem.

Z nekaterimi se o tem pogovarjam, a v nikogar ne silim. Vsak dan v šoli govorimo o tem, kaj je novega po svetu. Danes (pogovarjali sva se v ponedeljek, op. p.) sem to priložnost izkoristila zato, da sem govorila o svetovnem dnevu paliativne oskrbe in povezano s tem tudi o naši akciji Srca za hiše hospica. Ugotovila sem, da jih četrtina ni vedela, kaj je hospic, eni so mislili, da je to samo hiša. Ko sem govorila o načelih, sva s profesorjem oba začutila nemir v razredu, neke vrste nelagodja, ker sem govorila o umiranju in smrti. A se mi zdi, da je zelo pomembno, da se o tem čim več pogovarjamo, saj nam bo tako lažje, ko bo za vse prišel ta čas. In prav to je tudi razlog, da sem privolila v ta intervju, s katerim bova, upam, tudi midve nekaj prispevali k temu, da smrt ne bo več tak tabu. Da je smrt črna, so delno krivi tudi mediji, ki poročajo samo o nasilnih smrtih in nesrečah, a ko človek gleda umirajoče v hospicu, spozna, da se oči lahko svetijo tudi pri odhajanju.

Haha, zadnje dneve zbiram pogum, da bi bila tudi v tistih družbah, kjer ravnajo popolnoma drugače od mene, in ohranila sebe, kdor koli pač sem. Ni razloga, da bi se jih izogibala ali bežala pred njimi. Vedno preverim v sebi, kaj je moj motiv, razlog, da počnem to, kar počnem. Tudi to razumem kot proces, saj je življenje učenje. Ne želim, da bi me »drugačnost« omejevala, ampak da bi me zbliževala. Saj se nimam za tako grozno drugačno, mogoče se težko pogovarjam s 17-letnikom, ki ga zanimata samo alkohol in žur vsak dan… No, tudi z njimi se lahko, haha. Včasih se počutim drugačno samo zaradi stvari, za katere si prizadevam. Moč in energijo dobim pri precej starejših od sebe. Nimam pa težav vključiti se v razred. Pomembno se mi zdi, da ljudje premišljujemo o smrti in minevanju, da znamo ločiti, v kaj se splača vlagati energijo in kaj ni vredno truda... Če bi o tem več premišljevali, dvomim, da bi vse življenje kadili, pili, žurirali brez premisleka. Nič nimam proti žurom, da ne bo pomote, ampak če veš, zakaj greš tja. Ne pa da se ga mladi vsak petek, soboto napijejo... Kaj je tisto, kar bomo po smrti odnesli s seboj?

Da, do sočloveka. Ki je hkrati lahko zelo izpolnjujoče, ker le takšno življenje ti da občutek miru in posledično sreče.

V hospic sem šele začela hoditi in z veliko hvaležnostjo se učim od vseh. Moja želja je, da bi mu namenila več časa in energije, da bi bila bolj predana. Vedno sem si želela študirati socialno delo, me pa zanima veliko stvari. Letos sem med enomesečnim bivanjem v Edinburgu odkrila plesno-gibalno psihoterapijo, ki temelji na prepričanju, da sta um in telo povezana. To me sedaj res zelo zanima. Malo pa se spogledujem tudi s filozofijo in... haha.