Prisotnost televizije se z igro, ki v ospredje postavi moškega (v krizi) srednjih let z bujno domišljijo o moško-ženskih odnosih, povezuje v prepletanju resničnosti s predstavami, ki se »filmsko« še toliko bolj razraščajo pod vplivom čedalje večjega stika s tem medijem. Televizija je tako v samem središču postavitve; vanjo vnese tudi nekaj različnih žanrov (denimo vestern), podčrta vsebinsko navzočnost oglaševanja, z zgodovinskim prehajanjem skozi čas pa obenem stremi k nekakšni vzpostavitvi vezi z današnjim trenutkom. Če k temu dodamo, da prizorišče scenografa Branka Hojnika spomni (in v posameznih režijskih izpeljavah še nekajkrat opomni) na televizijski studio, potem se poudarek na tem mediju dejansko pokaže kot eden ključnih uprizoritvenih zastavkov. Toda kot takšen tudi ostaja v meri izraza, ki ga dobi v sami uresničitvi: televizija je (še najbolj v obliki sprejemnika) resda navzoča, a pomensko obrobna. Kajti uprizoritev je ob vseh primeseh vendarle romantična komedija, in to lahkotnega tipa; v tem okviru pa jo gre navsezadnje tudi brati.
V igri spremljamo nekaj dni v življenju moškega, ki je po odhodu žene in otroka na počitnice v poletno razgretem mestu ostal sam – no, tam je še njegova nova znanka, prikupna mlada soseda. In v izvirni dramski verziji, iz katere izide tudi tokratna uprizoritev, je v nasprotju s filmsko prešuštvo tudi konkretizirano; zaplet torej ne ostane zgolj pri fantaziji. Ta sicer deluje precej živahno, čeprav so preskoki med resničnim tokom dogajanja in (žanrsko podprtimi) predstavami pa tudi obujanjem preteklih dogodkov v sami postavitvi mestoma manj izraziti. Vendar pa Ekartovim Skominam, ki na skok čez plot pogledajo precej realno, brez obsojanja, razgibanosti ne manjka: bodisi da jo vanjo vnaša pester glasbeni izbor (Jure Longyka) in njegove koreografske (Katja Hrastar) izpeljave – vključno s »predpriklonom«, ki tudi v kostumografski (Alan Hranitelj) navezavi prikliče in hkrati že rahlo parodira filmske podobe – bodisi je dosežena s posameznimi komičnimi prijemi, denimo v upodabljanju oseb, kakršna je na primer karikaturna figura psihiatra (Gregor Čušin). Ta ima sicer, tako kot žena (Mojca Funkl) in njen občudovalec (Gregor Gruden), stransko vlogo; v glavnini igro podajata Sebastian Cavazza v vlogi moža in Ajda Smrekar, ki v MGL debitira v vlogi njegove sosede: prvi prikaže postavnega, precej energičnega moškega, ki se s svojimi naglas izrečenimi samogovori, tudi vidno zavirajočimi pomisleki kot v nekakšno potrditev obrača k občinstvu, druga je v rahli robatosti vaške provenience sprva skorajda deško dekle, ki pa v razvijanju odnosa pokaže tudi veliko milejši obraz ter ga ob nastopu neizbežnega slovesa preprede z izrazom bridkosti.