Na Festivalu Slowind, katerega 15. izdaja se začenja nocoj, so skladbe Vinka Globokarja prvič izvedli že pred enajstimi leti, letošnji, ki je posvečen prav Globokarju, pa bo premierno v Sloveniji predstavil še enajst njegovih del. Zanimivo je, da bodo vsi nastopajoči, teh bo več kot 200 iz različnih koncev Evrope, nastopili v poklon Globokarju, kar tudi pomeni, da so v svojih državah pridobili potrebno finančno podporo in so lahko v Slovenijo prišli na lastne stroške, kar je organizatorjem zelo olajšalo bilance. Festival sicer tokrat nosi naslov Prodajanje vetra, kot je tudi naslov Globokarjeve skladbe iz leta 1973, ki jo bomo slišali na današnjem otvoritvenem koncertu.
Komponiranje kot poslanstvo
Skupine, ki prihajajo iz tujine, so tesno povezane z Globokarjevo ustvarjalnostjo: bodisi izvajajo njegovo glasbo bodisi skladatelj piše posebej zanje. Interdisciplinarno delujoča berlinska zasedba ensemble unitedberlin se sprehaja med deli Schönberga, Weberna, Nona in Caga, francoski glasbeni laboratorij Enseble Aleph je redni gost festivala, ki si je ugled pridobil s tem, da je izvedel že več kot 250 svetovnih premier, za nizozemski Ensemble S pa pravijo, da so cirkus za ušesa, ki presega običajne zvočne izkušnje; posebej so se izkazali ob krstnih izvedbah Ligetyjevih skladb.
Najbolj množičen obisk prihaja iz Nemčije. 80 pevk iz Dekliškega zbora Hannover je sprva organizatorje pahnilo v logistično zadrego, nato pa so se iz nje rešili tako, da zdaj dekleta iz Nemčije gosti Dekliški zbor sv. Stanislava (na festivalu bodo imele pevke jutri skupni koncert), to sodelovanje pa se bo pozneje nadgradilo tudi z gostovanjem slovenskih pevk v Nemčiji. Sicer pa bo zbor iz Hannovra sodeloval še na koncertu 14. oktobra z naslovom Idol, kakor je Globokar naslovil skladbo iz lanskega leta, ki jo je napisal po njihovem naročilu. Istega večera bo izvedeno še eno izjemno delo, Obsežni tribadabum na fantomski ritem iz leta 1981, ki ga je Globokar napisal za tolkalni trio in večjo skupino tolkalcev, vključuje pa tudi premišljeno performativno podajanje glasbenih idej. Med slovenskimi izvajalci bo še Orkester Slovenske filharmonije, ki bo v petek izvedel tri njegova obsežnejša dela – Fluide (1967), Izžarevanja (1972) in Talci (2002). Na festivalu bo sodelovala tudi vrsta tolkalcev: Slovenskemu tolkalnemu projektu se bodo pridružili študentje tolkal z ljubljanske Akademije za glasbo, dijaki tolkalne skupine umetniške gimnazije Celje ter tolkalci iz zasedbe Rhythm factory.
Globokar pravi, da skladbe, izbrane na tokratnem festivalu, ki sicer zaobjemajo njegovo več kot 35-letno ustvarjalno obdobje, nimajo neke antologijske vrednosti; vsaka skladba, kadar koli je že nastala, je odraz njegovega takratnega navdiha; niti zdaj, s časovne distance, jih ne bi v ničemer spreminjal. Prav tako nikoli skladb ni »štancal«, ker si s komponiranjem nikoli ni služil kruha (temveč kot pozavnist in profesor), zato je skladanje vedno dojemal kot posebno poslanstvo, ki ga je opravljal v svojem »prostem času«. Najzgodnejše delo, ki bo slišano na festivalu, je že omenjena skladba Fluide za devet trobilcev in tri tolkalce, slišali pa bomo tudi njegovo zadnjo skladbo z naslovom Kalejdoskop v megli za skupino 16 glasbenikov, ki jo je letos napisal po naročilu Festivala Borealis iz norveškega Bergna.
Upor skozi glasbeni medij
»Globokarjeva dela se premikajo na zelo širokem diapazonu med ne-glasbo in več-kot-glasbo, kar je mogoče razumeti kot osrednji paradoks in značilnost Globokarjeve 'glasbe'«, razmišlja muzikolog dr. Gregor Pompe. Globokar v resnici odpira najbolj esencialna umetniška vprašanja, povezana z materialom, funkcijo in izviri umetnosti. Opraviti imamo z nekakšno glasbeno avtorefleksivnostjo, ki je bila za zgodovinski kontekst, v katerega je iz mladostne vehemence vstopil Globokar v šestdesetih letih 20. stoletja, pravzaprav osrednja značilnost. Sicer pa je njegova osrednja kompozicijska črta povezana z navdihom, pri čemer po navadi izhaja iz zunajglasbene ideje, ki jo nato realizira na glasbeni način; glasba je njegov modus za izražanje komentarja, tudi upora. Njegovo inštrumentalno gledališče lahko razumemo kot presečišče prostorskega razporejanja, iskanja analogij med glasbo in jezikom ter poudarjenega vnašanja telesnosti.
Globokar se je sicer rodil leta 1934 v Adernyju v Franciji. Med 13. in 21. letom starosti je živel v Sloveniji in se hitro uveljavil kot pozavnist. Pozneje je študiral v Parizu, poleg pozavne še kompozicijo, dirigiranje in kontrapunkt, izpopolnjeval se je tudi v Berlinu. Je soustanovitelj skupine za svobodno improvizacijo New Phonic Art, vodil je tudi oddelek za inštrumentalno in vokalno raziskovanje na Inštitutu za raziskovanje in koordinacijo akustike in glasbe IRCAM v Parizu. Deloval je kot profesor v Kölnu, v Fiesole pri Firencah in še kje, sicer pa sodi v krog evropskih modernistov komponistov, kot so Leibowitz, Berio, Kagel, Stockhausen, Takemitsu, Wyttenbach in drugi.
Na Filozofski fakulteti bodo jutri izpeljali še mednarodno glasbeno delavnico Glasba Vinka Globokarja v gozdu simbolov, ki si je ravno tako sposodila ime po eni njegovih skladb, osredotočali pa se bodo na teoretsko, estetsko in zgodovinsko plat njegove glasbe. Na festivalu bodo poleg Globokarjevih skladb izvedli še dela nekaterih drugih komponistov, od mlajših so to Tomaž Bajželj, Bojana Šaljić Podešva, Michele Marelli, Luka Juhart in Larisa Vrhunc, od malce starejših pa Mauricio Kagel, Georges Aperghis, Jean-Charles François, Karlheinz Stockhausen ter Luciano Berio.
