Zanimajo me le avtorska vina s podpisom kraja in človeka

To je zavito v tančico skrivnosti. Ocenjevalci iz revije spremljajo vinarje nekaj let, tako kot pametni distributerji. Ne vzamejo te, če si najlepši na svetu, imaš najlepšo etiketo in ti je uspel en letnik.

Osebno mi priznanje pomeni ogromno, ker smo samo s kvaliteto, ki jo držimo konstantno, v petih letih – odkar smo na ameriškem trgu – pristali v družbi najbolj znanih vinskih kleti na svetu. Predstavljeni smo bili v vseh pomembnejših revijah, tudi v New York Timesu. Zavedam pa se, da nismo edini, ki smo bili deležni te pozornosti. Uvrstitev v Wine & Spirits Magazine v bistvu pomeni tudi večjo odgovornost. Pred petimi leti se je na naše vino »spravilo« sto ljudi, pred dvema letoma tisoč, zdaj pa milijon, če malce karikiram. Zato je treba biti pazljiv, stati na tirnicah in predvsem držati kontinuiteto, kar pa še zdaleč ni lahko.

Ne morem reči, da je v Sloveniji trg zasičen, je pa do neke mere nerazumevajoč. Tudi ponekod po Evropi je podobno: sveže, sveže, sveže vino. To je tako, kot da mi nekdo reče, da bo otrok pri devetih mesecih, torej takoj ob rojstvu, položil maturo. Kako, prosim? Največ izvažamo v Ameriko, Azijo, Izrael, zdaj so v vzponu še Brazilija in severne države Evrope.

Glede kvalitete smo definitivno v svetovnem vrhu. Če pa kot vinar iščeš preboj na podlagi dejstva, da si iz Slovenije, je to tako, kot bi iskal iglo v senu. To je še vedno v domeni Francozov, Italijanov in drugih zahodnjakov. Še vedno je premalo svetovno znanih slovenskih vinarjev, da bi »trademark« Slovenija kaj pomenil na svetovnem trgu.

Ne, zanj ni nikomur mar. Tistim, ki razumejo vino, je važno le, kaj je v steklenici, ne pa, če si lep, oblečen v Armanijeva oblačila ali če si Francoz. Danes ljudje niso več neumni.

Vpliva ni veliko, ker so v Sloveniji drugačne klimatske razmere in drugačna zemlja. Resda sem se z vinarstvom prvič spoprijel v Franciji, kjer sem tudi rojen in se imam zato za Francoza, ampak vina ne prodajam kot Francoz. Po svetu prodajam slovenska vina in tudi na etiketi piše na veliko Slovenija, na kar sem zelo ponosen.

Njihova največja prednost je, da so v vinarstvo vlagali od pamtiveka. Za njih je vino sveta stvar. Francozi so že leta 1855 naredili klasifikacijo vinogradov, mi tega še vedno nismo storili. Francoski vinarji imajo tudi neomajno podporo države. To pa zato, ker v Franciji vino obravnavajo kot kulturno dediščino. Pri nas tako obravnavamo le spomenike, vino pa še vedno razumemo kot pijačo pijancev. Bistvena prednost, ki jo imajo Francozi, se torej imenuje tradicija.

Človek se vselej uči. Leta 1993 smo začeli pridelovati vina, obremenjeni z določeno vinsko šolo. A ko hodiš vštric z nekom, ki napolni milijon steklenic na leto, ti pa le delček te številke, vidiš, da mu ne moreš konkurirati. Potem se vprašaš, ali delaš vino zase ali za trg? Sam menim, da moraš najprej narediti vino zase. Danes me zanimajo le še avtorska vina s podpisom kraja in človeka. Ali povedano drugače: vsakdo, ki se loti katerega koli posla, bi se najprej moral zapeljati do Benetk. Če tam parkiraš avtomobil, se peš odpraviš na Trg svetega Marka, sedeš in naročiš kavo, boš za ta »špas« plačal 50 evrov. Če imaš količkaj soli v glavi, ti bo jasno, zakaj posel teče naprej. Zato, ker so avtentični. Enako je pri vinu. Z vinom pravzaprav ponazarjaš svojo sliko. Govorim seveda o vinarjih naših dimenzij, ne o dimenzijah Coca-Cole.

Pri ustvarjanju si vedno vezan tudi na prostor. Pred petimi leti smo mislili, kako veliko klet imamo, danes pa imamo že težave s prostorom. Zakaj? Ker damo vina na trg šele po dveh, treh letih. Čedalje bolj udejanjamo filozofijo, ki pravi, da vina potrebujejo čas, da dozorijo. Do leta 2010 smo tudi zaradi prostorskih omejitev ohranjali določen koncept svežine, z letnikom 2011 pa smo to zamenjali. Počasi prehajamo v zgodbo, ki je v nas najbolj globoko zasidrana. To se vselej dela postopoma, razen če imaš na banki milijon evrov.

S poudarjanjem oranžne barve ne bi rad pretiraval. Vemo namreč, kaj se je dogajalo z bariki pred desetimi leti, ko je bil to vsesplošen trend. Danes lahko v Brdih prešteješ na prste ene roke vinarje, ki imajo v kleteh sode. Pri tem seveda ne štejem tistih, ki imajo v kleti dva soda za hobi.

To, da so oranžna vina muhe enodnevnice, ni daleč od resnice. Problem je, ker se danes z njimi ukvarjajo tudi vinarji, ki sploh ne razumejo tovrstnih vin. Zato imamo na trgu veliko »oranžnih vin«, ki niso užitna. Nikogar iz tega koncepta nočem žaliti, a treba je biti zelo pazljiv. Podobno se dogaja s sorto rebula. Končno smo jo spet dvignili na določen nivo, ampak vprašanje je, koliko časa bo na njem obstala. Danes iz rebule prihaja na trg vse, le rebula ne. Veliko ljudi jo namreč dojema le kot tržno nišo. Miselnost, kjer se išče le marketing oziroma dobiček, pa ruši tudi vinarje, ki delajo nekaj zavestno. Posledica tega pa je izguba zaupanja pri kupcih. Tovrstno klofuto smo dobili že v osemdesetih letih, a se očitno nismo kaj dosti naučili.

O industriji v Brdih je težko govoriti. Tudi Vinska klet Goriška brda ne sodi v ta kontekst. Računam, da bomo tudi pri 100.000 napolnjenih steklenicah še vedno mirno spali. Pod nadzorom imaš lahko tudi večjo pridelavo, a le, če imaš dobro ekipo in – predvsem – če imaš vse vinograde na kupu. Mi pa imamo dvanajst hektarjev vinogradov razparceliranih po celih Brdih.

Poskusim veliko vina in cenim ogromno vinarjev – tudi tiste, ki napolnijo po milijon steklenic na leto. A sam nisem nikoli delal kopije. Pri Jošku v kleti nisem bil nikoli. Ga pa zelo spoštujem. Če se le ponudi priložnost, z ženo Katjo naročiva njegovo vino, ko greva ven jest, ker z njegovim vinom ne moreš zgrešiti.

Vsekakor, in to mi godi. Katja je postavila svoj koncept briško-furlanske kuhinje na sodoben način, za realizacijo pa skrbi Primož Bensa, izvrsten kuhar iz sosednje vasi.