V dialogih in obsegu kratkega tragikomičnega dramskega dela z letnico nastanka 2000 se je lotil režiser Matjaž Zupančič, ki mu je eden najpomembnejših britanskih dramatikov druge polovice 20. stoletja blizu tako kot gledališkemu praktiku kakor tudi kot dramatiku. V postavitvi poznega Pinterjevega dela je tako izhajal iz poznavanja značilne »pintereskne« pisave – z velikim številom pavz, bogate z neiskrenostjo v besednem izražanju in polne zamolkov – in ga v sodelovanju z dramaturginjo Nino Šorak uprizoril tudi v prepoznavanju Pinterjevega oziranja k preteklemu v času prehoda v novo stoletje. Morda je prav v tem najti odgovor na vprašanje, čemu takšna uprizoritvena estetika, ki v scenografiji (Alen Ožbolt) in kostumografiji (Bjanka Adžić Ursulov) gradi na črno-beli podobi in se s tem »fotografsko« naveže na začetek dvajsetega stoletja, o katerem je sicer govor zgolj v posameznih drobcih besedila (ki pa je to nasploh dramaturško fragmentarno strukturirano). In nemara je na vpadljivi animaciji (v realizaciji videoprodukcije ReStart), ki jo spremljamo na ozadju dogajalnega prostora kot množino krožnih oblik, razbrati takšno vračanje v čas ali tudi samo delovanje časa. Toda kakršni koli že so dejanski razlogi za oblikovanje posameznih komponent postavitve – k omenjenemu prištejmo še poigravanje z videzom in resničnostjo – se zdi nemogoče obiti dejstvo, da je učinek uprizoritvene estetike prej v golem videzu kot v pomenski teži, da prej odvrača pozornost od bistvenega, Pinterjevih tišin, kot da bi to podpirala, pa tudi, da svojsko interpretacijo prej nakaže, kot jo dejansko razvije.
Zupančičevo Praznovanje se sicer odvija za dolgo mizo v frontalnem razmerju do občinstva, kar upodobljene osebe tudi bolj izpostavi v vseh njihovih še tako drobnih reakcijah. Če se v zaprtem prostoru luksuzne restavracije marsičesa ne izreče, je namreč še toliko pomembneje, kaj zaznavamo kot zamolčano. V uprizoritvi igre, ki v prikazovanju dvojice parov in para za sosednjo mizo ohranja tako puhlost besednega izrazja, kot se sprevrže v skrajnost grobih besed, je pričakovati kompleksen odraz izpraznjenosti odnosov in iz te izhajajočega notranjega vrenja. Pa vendar je ob vseh značilnostih Pinterjeve dramatike, na katerih temelji, v predstavi pogrešati prav intenziviranje v podajanju dramske situacije. Kajti v Zupančičevi postavitvi ji sledimo v pretirano linearni izpeljavi, na katero nimajo večjega vpliva niti posamezni igralski vložki ali rešitve, kakršna je denimo ruski akcent vodje strežbe, niti vpad lika natakarja, čigar čudaškost in vnos absurdnega režiser po nepotrebnem potencira z grotesknostjo njegovega prikaza. In če je Pinter na prelomu stoletja v Praznovanje zajel tudi lastni kritični pogled na družbeno elito in njene vrednote, njeno videnje Drugega, je v obravnavanju družbenega vidika tokratna uprizoritev le bled odsev njegove kritične osti.