Iceage so nastali pred petimi leti v Köbenhavnu. Takrat še nepolnoletni so zatreskali s kitarami in bobni. Prizori adolescentne nebrzdanosti, razdraženosti, dvomljivih potez, agresivnosti in tudi krvi iz mladinskega kluba Mayhem so po izidu prvenca New Brigade (2011) zakrožili za mejami danskega podtalja. Simpatije do mladih Skandinavcev sta širila angleški NME in ameriški Pitchfork, vendar se Iceage od indie rock vrstnikov ločijo po odkritem nihilizmu in (samo)destrukciji. V nasprotju s prvencem, ki ga odlikuje brigadirski duh, je letošnji drugi album You’re Nothing obrnjen vase. Še vedno robusten in tanek. Bolj kot iz punk rocka vleče trušč na struno kitarskih udarov noise rocka, mračnega postpunka in raztreščenega no wava. Otipljiva neveščost primitivnega punka se je na novem izdelku prelila v ranljiv in ekspresiven prvinski krik odtujenosti. Kvartet dvajsetletnikov je nevaren in subverziven tujek v sistemu. Ob pozitivnih kritikah se je na spletu razvila polemika, ki jo je sprožil zapis o njih, This blog kills fascists (Ta blog ubija fašiste). Z navajanjem prizorov iz spotov, koncertnih posnetkov, tatujev, ovitkov, fanzinov in bloga Iceage je avtor utemeljeval, da simpatizirajo in (ne)posredno artikulirajo nacistične in rasistične ideje. K iskanju dlake v jajcu so ga napeljali mrzovoljna drža, okultistični vzgibi, plemenska pripadnost, groteskno manipuliranje s simboli, militantnimi marši in bučnim hrupom. Njihov intrigantni koktajl je sumljiv in provocira, kot so to počeli zvarki rosno mladih Stooges, Sex Pistols, Throbbing Gristle, Leather Nun, Laibach, Death in June ali SCH. Iceage hodijo po robu in so temna plat današnje brezperspektivnosti in brezizhodnosti.
Po ravnodušni zasedbi odra so mrki fantje s pevcem z razbito arkado na čelu anemično nizali izbruhe introvertirane jeze, strahu, bolečine in obupa. Težaški zalogaj vseenosti je dušil s patosom »všeč mi je, da ti ni prijetno«. Sredi slabo uro trajajočega nastopa so jim jo zagodli še tehnični zapleti in vsaka možnost katarze je bila zadušena. Kakofonijo antibenda je podvojila raztreščena tonska realizacija. Frenetično je kljuvala. To ni bil eden tistih koncertov, ki bi dvignil in napolnil duha z novo energijo. Z njega se je odšlo s cmokom v grlu. Kaj so nam sploh povedali? Da ni prihodnosti? Groteskno in brez iluzij so fantje z razvitega in bogatega severa ponazorili brezup življenja, kar je grenkobo izkušnje še podvojilo.