Ljudje so, razumljivo, skočili v zrak. Sami si delijo visoke plače, mi pa ne moremo študirati, je zapisal nekdo na spletnem forumu TIME.com. Nekdo drug se je vprašal: Le kako je možno, da se med 25.000 kandidati ni našel en sam dovolj bister in priden, da bi opravil preizkus? In si odgovoril: Sploh ni možno, naša ostarela ministrica naj si raje napelje vodo in elektriko na ministrstvo… Študentje na zasebnih univerzah, ki jih je nekajkrat več kot državnih, so se ob teh besedah najbrž veselo muzali. Tako je to z visokim šolstvom v Afriki.
A če na liberijsko zadevo pogledamo z drugega zornega kota, zna biti simpatično sporočilna tudi za naše razmere. Univerza je pod taktirko ministrice David-Tarpeh pokazala vsaj dvoje: da morajo univerzitetna vrata ostati zaprta za tiste, ki ne dosegajo potrebne ravni znanja, in da si vstopa na javno univerzo ni kupil prav nihče – ne z denarjem ne s političnim vplivom. Ker je meritokracija nadomestila korupcijo, kot je dejal eden od svetovalcev na univerzi. Najbrž pa tudi zato, ker je malo znanja nevarno. Tega sicer ni rekel liberijski svetovalec, temveč zdaj že nekdanji rektor UL Stanislav Pejovnik, ki je citiral svojega profesorja.
So liberijski visoki standardi, ustrezno prilagojeni, samoumevni tudi v Sloveniji? Kakor se vzame. Brez vstopnice za univerzo – mature – tja res ne pride nihče, a vse več jih glasno dvomi, da znanje, ki naj bi ga ta zagotavljala, zadošča za kakovosten študij, ki se konča z diplomo, ki pomeni več od papirja, na kateri je natisnjena. Kljub maturi so mnogi študentje nepismeni in nerazgledani, se že leta jezijo profesorji. In takšni pogosto tudi ostanejo. Bolonja je namreč v mnogočem iz univerzitetnega študija naredila srednješolskega. Kurzi so krajši, obveznosti je več, časa za študij temeljnih del, kar je tako zelo nujno v družboslovju in humanistiki, pa je manj kot pred bolonjsko reformo. A ta je po drugi strani evropske visokošolske strukture naredila primerljive in združljive ter vanje vgradila tudi sisteme za zagotavljanje kakovosti. Ki jih je treba jemati resno, na ravni univerz in države. Vsaj za slednjo je jasno: kakovost slovenskih univerz ji praviloma ni prioriteta.
Že dolgo ne. Ko so februarja 2011 na Brdu pri Kranju predstavljali Ekonomski pregled OECD za Slovenijo, je (tedaj še bodoči finančni minister) Janez Šušteršič skupaj z drugimi glasno opozoril na izrazito finančno podhranjenost našega visokega šolstva v primerjavi z drugimi državami OECD. Leto kasneje je največji, a vseeno najelitnejši univerzi (sicer ne edini), mirno odvzel 10 odstotkov sredstev. In to v času, ko so bolj modre države v spopadu s krizo – Avstrija, Islandija, Poljska... – povečevale delež BDP za visoko šolstvo. Rektor primorske univerze Dragan Marušič je pred dnevi najbrž upravičeno pripomnil, da slovenske univerze glede na vložena sredstva delajo čudeže. A rezultati bolonje še niso bili celovito izmerjeni in ovrednoteni, zato pravzaprav ne vemo, do kod smo prišli, ko gre za primerljivo znanje, zaposljivost, širino, veščine… Evalvacijo bolonje so na ministrstvu napovedali šele letos; po kakšnih merilih in metodah, pa je še neznano.
Neznano je tudi, kdaj bo vlada sanirala posledice koruptivne prakse svojih predhodnic. Zlasti obe Janševi vladi sta visoko šolstvo razumeli kot priročen fevd in ga na kreativne načine po koščkih delili svojim vazalom. Številke so jasne: ljubljanska univerza je leta 2004 dobila 75 odstotkov proračunskih sredstev za visoko šolstvo, lani le še 68 odstotkov. So se sredstva v proračunu za visoko šolstvo v povprečju v tem času zmanjšala? Nikakor, v povprečju so ostala enaka. So se pa prerazporedila na nove visokošolske zavode, ki so v veliki večini razpisovali že obstoječe programe. Tako razumljena konkurenca h kakovosti praviloma ni prispevala. Predavanja po hotelskih lobijih in »leteči« profesorji so jamstvo za flop, ne za kakovost. Na svetovne lestvice kakovosti se zato še vedno najvišje uvršča ljubljanska univerza. Na lestvici QS denimo ohranja uvrstitev med 551. in 600. mestom, na šanghajski med prvih 500, a je že rahlo zdrsnila. Minister Pikalo je sicer javno obljubil, da bo v novelirani zakon o visokem šolstvu med drugim zapisal tudi 2-odstotno letno povečevanje sredstev za ta resor, toda proračunski plan za 2015 je naravnan v nasprotno smer, v vnovično rezanje. Pa trojke še ni k nam…
Ko nanese beseda na že podeljene koncesije zasebnim visokošolskim zavodom, je stališče ministra Pikala sicer jasno: namenjati javni denar zasebnikom, ki izobražujejo v programih, ki jih že premore javna univerzitetna infrastruktura, je nesmotrno. A koncesije so bile podeljene, jih bo kdaj vzel? Na to vprašanje ni jasnega odgovora. Vpisani študentje imajo svoje pravice, potrebna je previdnost, se glasi pojasnilo, ki zadeva (ne)ukrepanje. Tudi drugi absurdi vztrajajo: univerzitetni asistent s specializacijo, ki izobražuje zdravnike, še vedno tudi za 10 razredov zaostaja za zdravnikom začetnikom…
Visoko šolstvo v Sloveniji morda še ni žrtev množičnega pomora, kot bi rekla liberijska ministrica za izobraževanje. Jasnega, bolečega, pišmeuhovskega zanikovanja pomena, ki ga ima za družbo, pa vsekakor.