Zakaj si sami kličemo trojko?

Nevednost ali mračnjaški oportunizem?

Atmosfera strahu, negativizma, brezizhodnosti in brezupa se tako širi z neizmerno hitrostjo v poslednje pore te družbe. Z nerazumljivim samouničevalnim užitkom si kar sami napovedujemo svoj konec. Kdor pri tem vsaj malo pozna teorijo ekonomije informacij, se ob opazovanju te histerije zaveda, da si okoli vratu natikamo zanko ekonomske pogube ter izgovarjamo samouresničujočo se prerokbo. Obstoj negotovosti, strahu in negativizma namreč povzroča sprejemanje podoptimalnih, neučinkovitih odločitev, zavira domačo potrošnjo, gospodarsko aktivnost, pomeni direktno izgubo ali pa nezmožnost pridobitve različnih koristi in s tem posledično tudi zmanjšuje našo blaginjo. V svetu negotovosti sicer določene ekonomske aktivnosti še vedno potekajo, vendar so te v večini primerov omejene na simultane izmenjave, medtem ko večina sekvenčnih izmenjav (ki sestavljajo večino današnje ekonomske aktivnosti) ugasne oziroma poteka ob velikih transakcijskih stroških. Našteti akterji, vsaj upam tako, se pri tem namreč ne zavedajo, da s takšnimi kataklizmičnimi izjavami še pospešujejo negativno spiralo, ubijajo zaupanje in potrošnjo, zvišujejo pribitke na naše zadolževanje in nam zapirajo dostop do mednarodnih finančnih trgov. Še več, pri tem se v bistvu ne zavedajo, da s tem zares kličejo k prihodu nekakšne trojke (ki nam je v Evropi pravzaprav nihče ne želi, saj ima Evropa sama dovolj drugih problemov, negativnih novic in zgodb), po prihodu katere, kar kaže grška izkušnja, pa pač zares nič več ne bi bilo tako, kot je bilo, in si sami potapljajo čoln, v katerem vsi skupaj sedimo. Če pa to počnejo načrtno, potem gre za mračnjaški, götterdämmerung oportunizem par excellence. V takšnem primeru bi lahko postali celo prvi učbeniški primer države, ki je – ob zdravi, stabilni industrijski proizvodnji in z, recimo, 1,4-milijardnim presežkom izvoza nad uvozom (Bilten BS 2012) – zaradi lastne neumnosti, javkanja in pomilovanja napravila ekonomski samomor.

Zatorej, nemudoma moramo prenehati s takšnim avtodestruktivnim vedenjem, z vsesplošnim cinizmom, sejanjem negativizma, brezizhodnosti in brezupa ter se z elanom lotiti dela in narediti vse, da preprečimo prihod kakršnekoli trojke (dvojke ali enojke). Človek pa se seveda pri tem ne more znebiti občutka, da smo pravzaprav vsi v nekakšnem kolektivnem šoku, ko nas naenkrat nihče več ne hvali kot vzornega učenca, ki je vestno opravil vse svoje domače naloge, sedaj pa, ko nam je prvič spodletelo, je naenkrat pošteno okrcan in ves osramočen nagnan v sramotilni kot. Pri tem pozabljamo, da so številne druge nacije in države v zgodovini že ničkolikokrat šle oziroma gredo skozi podobne ali še hujše ekonomske padce, depresije in težave ter da so jih tudi bolj ali manj uspešno rešile.

Ena izmed glavnih lekcij velike ekonomske depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja so bila namreč prav spoznanja o uničujočem vplivu vsesplošnega strahu, panike, brezizhodnosti, vdanosti v nekakšno usodo, negotovosti in nezaupanja. Vsesplošno nezaupanje, strah, pesimizem ter posledična negotovost sta namreč paralizirala celotne ekonomije, skoraj uničila domače povpraševanje ter tako še pospeševala depresijsko spiralo in povzročila, da so imeli protikrizni vladni ukrepi nepričakovane nasprotne učinke. Vsak sprejet ukrep je depresijsko spiralo tako samo še poglabljal in v pogojih vsesplošnega nezaupanja se je potrošnja in z njo ekonomska aktivnost krčila z neverjetno, nesluteno hitrostjo. V takšnih brezizhodnih razmerah na vrhu ekonomske depresije je tedanji predsednik ZDA Franklin Roosevelt v svojem inavguracijskem govoru sredi marca 1933 izrekel znamenite besede, da je neimenovani, neutemeljeni in neupravičeni teror strahu in vsesplošnega nezaupanja edina stvar, ki se je moramo v takšnih razmerah zares bati. Temačno vzdušje in upad spontanega optimizma, zaupanja, sta pravzaprav recept za počasno odmiranje in usihanje gospodarske aktivnosti, podjetnosti in potrošnje, kar le še poglablja depresijsko spiralo. Čeprav se Rooseveltu in njegovim svetovalcem ni niti sanjalo, kako zaustaviti depresijsko krivuljo, so s povrnitvijo zaupanja napravili enega izmed najpomembnejših korakov na poti k zaustavitvi negativnih trendov, ekonomskemu okrevanju, zagonu rasti in ekonomske aktivnosti.

Razlogi za optimizem

V Sloveniji na srečo ni vse tako brezizhodno, a če se bo ta plaz vsesplošnega negativizma, brezupa in brezizhodnosti nadaljeval, potem nam nikakor ne bo uspelo vzpostaviti zaupanja, iz njega izhajajoče domače potrošnje, nižanja obrestne mere, izpeljave strukturnih reform, sanacije bančnega sistema ter posledične gospodarske rasti in izhoda iz začaranega kroga. Pri tem naj še enkrat poudarim, da ni vse tako črno, kot to slikajo številni mediji in politični komentatorji, da bo tretji kvartal najverjetneje pozitiven, da so ne glede na vse težave naši problemi še vedno rešljivi in da za to rešitev ne potrebujemo prav nikakršne trojke ali česa podobnega. Na makroekonomski ravni je Slovenija namreč še vedno neto izvoznica, postopoma se je začelo zmanjševanje števila nezaposlenih, izvoz se vztrajno povečuje, krepita se gradbena in predelovalna aktivnost, prebudilo se je sodstvo, centralna banka in drugi državni organi. Evropske države počasi, a vztrajno plavajo iz recesije, kar pozitivno vpliva na slovenski izvoz. To so tiste svetle točke in definitivni razlogi za optimizem, na katerih moramo graditi našo pot iz te depresije. Seveda pa mora Slovenija sedaj brezkompromisno izpolniti vse svoje obljube, ki jih je dala svetu in Evropski uniji.

V teh trenutkih je zato ena izmed ključnih stvari, po katerih nas ocenjujejo tuji finančni trgi, prav politična stabilnost, zavezanost vlade k nadaljnjim strukturnim reformam, privatizaciji ter postopno, a vztrajno zniževanje proračunskega primanjkljaja. V tej luči je nedavna napoved kandidature g. Jankoviča za predsednika PS seveda popolnoma nepotrebna in škodljiva poteza. Ponovna vzpostavitev zaupanja, pozitivne »yes we can« atmosfere in odprava negotovosti o prihodnjih korakih in politikah sta v teh trenutkih tako ena izmed ključnih in še kako potrebnih signalov za začetek povečevanja domače potrošnje in temelj za zagon gospodarske rasti.