Režiserka v filmu obravnava Eichmanna primerno zgornji izjavi, dokumentarno, z arhivskimi črno-belimi televizijskimi posnetki, ko ta zgolj sedi v sodni dvorani in tu in tam naredi kakšno mini gesto, morda nekaj malega tudi reče. Je del zgodovine, nihče ga ne igra, ni človek – je zgolj material za odlične teze, razmišljanja Hannah Arendt. Ne vidimo, slišimo in sicer vemo, da je bil Eichmann, izvršni producent judovskega vprašanja pod Hitlerjevim temačnim mandatom, slab učenec, birokrat, nesposoben in ambiciozen hkrati, kar so ugodne lastnosti za ubogljive, vodljive privržence ljudem s podobnim karakternim ustrojem in »dodano vrednostjo«. Z željo po moči, manipulaciji, začinjeno s spektakelskim navdihom za uničevanje množic. Izrek, da je pokončanje enega umor, pokončanje množic pa statistika, služi za dodatno ilustracijo. Neskončnokrat preizkušeni modeli.
Eichmann je v filmu torej izhodišče za bravurozne misli, debate, teorije. Njegova dejanja in njihove posledice so okostje za meso: misliti s svojo glavo, sprožati in sodelovati v debatah, dvomiti, analizirati, raziskovati, se duhovito in strastno spopadati, ne ubogati, banalnost zla. Skozi odličen film prekaljene dvojice von Trotta-Sukowa so misli Hannah Arendt utrle pot večnim temam, ki jih lahko lepimo tudi na današnji prostor in čas. Banalnost zla se nenehno vrti. Goran Lukič mi je po filmu rekel, da si na zatožni klopi namesto Eichmanna zlahka predstavlja trojko. Recimo. To, kar dnevno spremljamo, ne pušča za sabo gore trupel, ni na prvi strani vseh novic. Če že, gre vedno za dogajanje v neki oddaljeni deželi. V tretjem svetu.
Toda tretji svet ni samo eden, tretjih svetov je več. Tretji svet smo drug drugemu. Zaposlenemu je tretji svet prekerni delavec, zaposleni ekonomskim in političnim tajkunom, migranti Slovencem, izbrisani polnokrvnim državljanom... Če gre minimalna plača, je tretji svet tu. Ne bo nam treba preko poceni paketov potovati v eksotične dežele, da bi videli tretji svet. Tretji svet prihaja k nam. Odprava minimalne zaščite bo odprla pot medsebojnemu klanju, tekmovanju, kdo lahko za manj dela več. Trojka, politika si bodo tako oprale roke in mirno marširale k svojim ciljem. Pri nas so ljudje še vedno živi, množično se po službi tiho zatekajo k humanitarnim organizacijam in nosijo domov pakete hrane. Zahvaljujoč Jazbinškovemu zakonu so lastniki svojih stanovanj. To ni material za udarne in šokantne fotografije ali nekaj, vredno obravnave pridnih, ne-mislečih, neinventivnih in ambicioznih hkrati.
Vsakodnevno spremljamo politično in medijsko kazanje mišic, jezikov, ne-akrobatski cirkus in redne odmerke ukrepov ne-mislečih, ne-analitičnih, ne-strastnih štreberjev, ki bi se na vsak način radi prikupili vrhovni avtoriteti. Trojki. Pri sredstvih ne varčujejo, varčujejo na ljudeh. Seveda nič ni samo črno in belo, pa vendar drvi v preprosto delitev. Na revne in manj revne, na iznajdljive in poštene... Si torej predstavljate na zatožni klopi uslužbenca, recimo, slabe banke? Mirno bi jo lahko poimenovali slaba banka svete trojke. Bil je priden in izvrševal je birokratske ukrepe. Ker je s svojim delovanjem posredno in brutalno pokončal razžaljenega državljana, se je ta, recimo, odločil, da dokončno znori in napade birokrata. Ker slaba banka ni za dobre ljudi, ker lika in pakira slabe terjatve slabih bank, ne pa slabe terjatve dobrih ljudi, ki vse bolj financirajo slabe banke. Ker ne moreš znoreti nad trojko, znoriš in se zneseš samo nad nekom na dnu verige, ki sedi pred tabo za šalterjem. Nad birokratom. Ta sicer fizično ne pokonča človeka, slednji preživi, toda ko »pospravi« prvega, ostalo sledi po tekočem traku, po dekretu. Birokrat bi potem sedel za steklom, nasproti njega množica dobrih državljanov s kupom slabih terjatev na banki in doma po predalih. Tu in tam bi kaj rekel in se zagovarjal, da je bil zgolj priden. Navajal bi ukrepe, odločbe, strategije, ki imajo pravno kritje, in tako dokazoval, da ni kriv. Resda je sčasoma, ob napadih dobrih državljanov s slabimi terjatvami, ugotovil, da so posledice njegovih dejanj krute. Ampak kaj, ko on ni odgovoren, njemu ni treba misliti, on samo dela.
Scenarij torej za kratek tragikomičen film. Najmanj. Zgodi se lahko marsikateri razplet in več koncev je možnih. Ni spektakelskega konca, pravzaprav ni konca, je samo dnevno dogajanje in izvajanje vaj v slogu. Zato pa vmes in vseskozi potrebujemo variacije na Hannah Arendt: misliti, dvomiti, analizirati, se bojevati za to, da mislimo s svojo glavo, in to početi strastno. Vsak dan posebej si dopovedati, da ni treba, da smo pridni. Potem smo lažje iznajdljivi, inventivni in nam vsakodnevna banalnost zla služi za nadaljnji boj.