Pravnica, ki je diplomirala v Salzburgu, magistrirala v Washingtonu in doktorirala v Salzburgu, je svojo politično pot začela kot asistentka evropskega poslanca Liberalnega foruma, Friedhelma Frischenschlagerja. Kasneje je sodelovala in vodila več projektov na ravni Evropske unije, leta 2008 je pred parlamentarnimi volitvami vodila predvolilni boj koroškega kandidata Liberalnega foruma Rudija Vouka.

Bila je generalna tajnica Narodnega sveta koroških Slovencev, letos je neuspešno kandidirala za predsednico te organizacije, predsednik je znova postal Valentin Inzko. Leta 2009 je stranka Liberalni forum Angeliko Mlinar izvolila za svojo predsednico, Mlinarjeva je na strankarskem kongresu zatem prepričala stranko, da se morajo, če hočejo uspeti, pridružiti neki novi in širši volilni platformi. Letos spomladi se je Liberalni forum pridružil stranki NEOS (Das neue Österreich, Nova Avstrija).

Uspeh NEOS je bil veliko presenečenje teh volitev. Kaj vam je prineslo zaupanje volilcev?

Res je. Za Avstrijo je uspeh takšnega političnega start upa prava senzacija. Naša država je zelo tradicionalna in že od leta 1945 razdeljena na dva tabora, na socialdemokratskega in tabor ljudske stranke (ÖVP). Poleg tega s svobodnjaki (FPÖ) postaja čedalje vplivnejši tretji tabor. Torej imamo po teh volitvah tri približno enako močne stranke. Vse doslej so politiki menili, da je velika koalicija edina možna alternativa, ki zagotavlja stabilnost. Zato je bilo zelo težko pridobiti zaupanje volilk in volilcev. V resnici je bilo 240.000 volilk in volilcev zelo pogumnih, da so se odločili za stranko, za projekt, ki ga dotlej niso poznali. To pa je že znamenje, da se nekaj spreminja v družbi. Uspeh je tako kombinacija več dejavnikov. Je zagotovo želja po nečem novem in seveda tudi malo sreče.

Že pred meseci so nam novinarji zatrjevali, da je volilna platforma NEOS – Liberalni forum najpametnejši, najinteligentnejši politični projekt v celotnem predvolilnem boju. In o tem projektu smo morali prepričati volilke in volilce. To ni bilo enostavno, saj nas je denimo avstrijska javna televizija ORF povsem ignorirala. Pri kar 16 soočenjih smo bili povabljeni le na eno in še to je bilo v nedeljo dopoldne. Najbrž veste, koliko ljudi v nedeljo dopoldne gleda politične oddaje. Hkrati smo se zavedali, da nam nekako manjka človek, ki je že uveljavljen na političnem parketu, ki ga ljudje poznajo in mu zaupajo. Zato je zelo pomagalo, ko se nam je v sklepnem delu volilnega boja priključil Hans Peter Haselsteiner (ustanovitelj in solastnik koncerna Strabag ter nekdanji poslanec Liberalnega foruma, op. p.) in nas podprl ne le denarno, temveč tudi osebno. To je ljudi prepričalo, da smo skupina, ki ji lahko zaupajo.

Govorite o tem, da si ljudje želijo nečesa novega v politiki, da so ljudje zasičeni s politiko...

Ljudje niso zasičeni s politiko, ljudje so siti politikov. Ljudi politika še vedno zanima, mi smo imeli v gibanju na stotine ljudi, ki so se postavili na cesto in delili letake. Verjemite mi, da ni tako lahko voditi neposrednega volilnega boja. To je najtežje, ko greš od vrat do vrat in poskušaš prepričati ljudi, naj razmislijo o tem, da bi podprli nekaj novega, neki nov projekt. V Avstriji se je ob vseh teh korupcijskih aferah razširil občutek ohromelosti, češ, saj ni mogoče ničesar storiti, toda mi smo dokaz, da ni tako. Če se ljudje opogumijo, potem je mogoče marsikaj spremeniti.

Kaj so osrednje točke vašega programa, za kaj se zavzemate?

Naša stranka odpira dve vprašanji, ki ju v predvolilnem boju nihče ni upal izgovoriti. Če bi vprašali volilne stratege, bi nam za prvo dejali, da je povsem v redu, če ga vključimo v predvolilni boj, za drugo pa najbrž ne bi bili navdušeni. A se je pokazalo, da ljudem morda politiki premalo zaupamo, da volilke in volilci razumejo, ko nekaj ne deluje, in so pripravljeni na spremembe.

Naše prvo vprašanje je bilo izobraževanje. Avstrija se že leta pri raziskavah PISA – gre za preverjanje usvojenega znanja pri 15-letnikih iz različnih predmetov – odreže tako slabo, da se za njo uvrščajo le še države, kot sta Romunija in Bolgarija. Pri tem slednji vendarle poskušata nadoknaditi to, kar sta zamudili, mi pa nazadujemo. Pri nas kar 27 odstotkov dijakov po devetletnem izobraževanju ne zna dovolj dobro brati in računati, mi pa se ukvarjamo s tem, ali bomo lahko spremenili neke pogodbe za učitelje ali ne.

Manjka nam otroških vrtcev, programi srednjih šol ne odsevajo potreb gospodarstva in družbe, naše univerze ne delujejo, kot bi bilo treba. Menimo, da bi morali tako kot na primer na Švedskem temeljito reformirati sistem izobraževanja, ki bo pristojnosti za izobraževalne ustanove združil na zvezni ravni, šolam pa po drugi strani zagotovil dovolj avtonomije, da bodo lahko odločale o tem, koga bodo zaposlile in kako bodo upravljale dani denar ter na kakšen način bodo dosegle zastavljene učne cilje. V Avstriji je namreč še vedno tako, da se pristojnosti v šolskem sistemu delijo na zvezne in deželne oblasti.

Pa drugo, tisto bolj tvegano vprašanje?

Je vprašanje pokojnin. Povsem zavestno smo tvegali in nagovorili ta problem. Ljudje vedo, da ta sistem ne deluje več, kot bi moral. Minister za delo, gospod Hundstorfer, sicer lahko trdi, da so pokojnine zagotovljene, toda za kakšno ceno. Država na leto primakne v pokojninsko blagajno 10 milijard evrov. Naš pokojninski sistem temelji na predpostavkah, ki so veljale v 50. ali 60. letih, struktura družbe pa se je temeljito spremenila. Hvala bogu živimo vse dlje, toda to pomeni, da ljudje, ko odidejo v pokoj, ne prejemajo pokojnine le še 5 ali največ 10 let, temveč 15, tudi 25 let in več.

V Avstriji ljudje povprečno odhajajo v pokoj pri 58 letih, torej pred zakonsko predpisano starostno mejo, ki je pri 65 letih. Vsakdo si lahko izračuna, da se to na dolgi rok ne izide. Mi se zavzemamo za tako imenovano fleksibilno pokojnino. To pomeni, da gre vsakdo lahko v pokoj, ko želi, vendar bo potem njegova pokojnina ustrezna vsoti, ki se je nabrala na njegovem pokojninskem računu.

Takšnega sistema bi si želeli marsikje, toda sedaj temelji na principu solidarnosti in največja težava je prehod. Kako si predstavljate tak prehod?

S prehodnimi obdobji. Zavedamo se, da to ni projekt z danes na jutri, toda nekje je vendarle treba začeti.

Kakšno vlogo je pri vašem volilnem uspehu igralo dejstvo, da ste koroška Slovenka?

Na Dunaju je to vseeno.

Kaj pa pomeni za manjšino, če ima svojega predstavnika v državnem zboru?

To je odvisno od narodne skupnosti, kako se bo organizirala. Moje stališče je, da lahko le »javnopravno« skupno zastopstvo narodno skupnost postavi v 21. stoletje in sedanji način organizacije narodne skupnosti sodi v 19. stoletje. Javnopravno skupno zastopstvo, ki bi ga izvolili vsi člani narodne skupnosti, bi bilo neko zakonito, demokratično izvoljeno telo, ki bi predstavljalo interese manjšine navzven. Takšno zastopstvo bi bilo partner v pogovorih tako z avstrijsko kot tudi slovensko državo.

Toda po podpisu memoranduma o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov pri nas nastaja vtis, kot da so problemi slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem že v veliki meri rešeni.

Takšen vtis res nastaja, ker je prišlo do neke popolne depolitizacije in folklorizacije narodne skupnosti, Narodni svet koroških Slovencev pa je postal neke vrste Koroška kulturna zveza. Neka narodna skupnost je živa le toliko, kolikor se zavzema za svoje interese in prepričana sem, da pri tem koroški Slovenci potrebujemo nov pristop. V resnici se namreč tudi z novo vlado na avstrijskem Koroškem ni še čisto nič premaknilo v prid narodne skupnosti, čisto nič, niti milimeter, naši pa so že veseli, če se jih neha tepsti. Nesprejemljivo je namreč, da se Avstrija kot neka zahodnoevropska država tako mačehovsko vede do narodne skupnosti. Prav tako bi se morala odločneje opredeliti tudi Slovenija in se za svojo narodno skupnost zavzeti tako, kot se Avstrijci zavzemajo za svojo na južnem Tirolskem.