Sam že moram priznati, da nisem vedel, da so imeli v Angliji po 2. svetovni vojni pet let socializem. Na začetku filma imamo arhivske posnetke dveh vrst slavja: v prvem, iz maja 1945, na londonskem Trafalgar Squaru slavijo konec vojne, zmago nad fašizmom in nacizmom, na drugem, nekaj mesecev pozneje, pa ljudje pozdravljajo volilno zmago laburistične stranke, ki je nastopila s programom socialističnih ukrepov. Med enim in drugim slavjem nastopi nekaj »govorečih glav« osemdesetletnikov, nekdanjih rudarjev, bolniških sester in delavcev, v njihovih pripovedih pa lahko slišimo, da med obema slavjema obstaja neka zveza. Če so na Trafalgar Squaru slavili zmago nad sovražnikom, ki jih je štiri leta bombardiral (»saj sem še včeraj pomila okna«, v arhivskem posnetku reče neka ženska, ko stoji pred ruševinami svoje hiše), pa je ob zmagi laburistične stranke slavilo delavsko upanje, da ne bodo več živeli v takšni revščini in bedi, kot so v letih pred vojno. Na srečo pa so v Angliji v 30. letih prejšnjega stoletja imeli tudi dokumentaristične filmarje in tako si je Loach na tem mestu lahko pomagal z njihovimi posnetki izmozganih delavskih in rudarskih obrazov ter obupnih stanovanjskih razmer, v katerih so se kotile bolezni. Laburistična zmaga je bila presenečenje, še toliko večje, ker je premagala Winstona Churchilla, ki je vodil Anglijo med vojno in so njegovo zmago slavili le nekaj mesecev prej na Trafalgar Squaru. Kot pa je v svojem premierskem govoru povedal vodja laburistov Clement Attlee, je bila ta zmaga tudi »zgodovinska«, tako zato, ker so laburisti prvič v angleški zgodovini prišli na oblast, kakor zato, ker so prišli na oblast s socialističnim programom. Zoper katerega je Churchill prikliceval Hayeka in njegov recept svobodnega trga ter prav zato na volitvah izgubil.
Dobršen del filma se nato posveti uresničevanju laburističnega socialističnega programa, zlasti projektom javnega zdravstva, nacionalizacije rudnikov in jeklarn, javnega prometa ter urejanja delavskih stanovanjskih problemov (toda ne z gradnjo ogromnih stanovanjskih blokov, marveč majhnih hiš). Povojni laburistični vladi je torej uspelo v petih letih vzpostaviti socialno državo, in če je Loachev film v tem pogledu tako izčrpen, tedaj je očitno zato, da bi s preskokom v leto 1979, ko je nastopila vlada Margaret Thatcher, pokazal, kako hitro in radikalno je ta vlada uničila vse, kar je od socialne države še preostalo: začela je z uničenjem sindikatov, ker so bili ti tako močni, da so lahko odstavljali vlade, nadaljevala s privatizacijami skoraj vsega in sklenila, da »družba ne obstaja«. Loachev film verjetno res ni najbolj natančen zgodovinski pregled, kot mu očitajo nekateri britanski kritiki. Sicer pa to niti ni bil njegov namen: filmu ne gre toliko za zgodovino kot za sedanjost, za sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo, za zgodovino pa le toliko, kolikor se z njo upira izbrisu tega spomina.
