V OZ smo opozorili na neprimerno poimenovanje, našo pripombo so upoštevali in preimenovali področje nazaj v vizualno umetnost. Na problem strogega ločevanja med področji že dalj časa opozarjamo. Aktualna umetniška praksa prepleta različna področja in avtorji svojega delovanja ne omejujejo zgolj v okvir resorja na ministrstvu. Področni projektni razpisi nam ne priznavajo referenc delovanja na različnih področjih. Pri dodeljevanju sredstev bi morali prijavitelje ocenjevati v okviru njihovega celotnega delovanja in ne zgolj znotraj ozko birokratsko zamejenega področja.
Ministrstvo je upoštevalo nekatere predloge, ki jih je za področje vizualne umetnosti posredovala OZ. Ste z zadnjo različico NPK na področju likovnih umetnosti zadovoljni?Ministrstvo ni upoštevalo nobenega našega predloga s konkretnimi posledicami, ampak le nekaj kozmetičnih popravkov. Predvidena sredstva za vizualno umetnost ostajajo enako nizka in glede na to lahko razumemo, da imajo večjo prioriteto področja knjige, gledališča, filma in glasbe. Prav tako ostaja tudi neprimerno razmerje med predvidenimi sredstvi za izboljšanje položaja umetnikov in sredstvi za nastop na Beneškem bienalu. Seveda pozdravljamo vključitev slovenskega paviljona v Arsenale, vendar nas skrbi, da se bo povečana finančna podpora zgolj enemu projektu zgodila na račun vse ostale umetniške produkcije v državi. Problematični ostajata tudi pojmovanji razstavnine in razvoj trga umetnin.
Je NPK na ustrezen način zagotovil izplačevanje razstavnin umetnikom s strani javno sofinanciranih razstavnih projektov? Kaj pri vprašanju izboljšanja položaja vizualnega umetnika pričakujete od novega krovnega zakona (ZUJIK), ki ga pričakujemo v naslednjih mesecih?Dobro je, da je v NPK vključena uveljavitev razstavnine kot obveznega stroška razstave. Vendar pa prihaja do različnega tolmačenja tega termina. Razstavnina pomeni plačilo avtorju umetniškega dela za razstavljanje ali predstavljanje v javnosti. Gre za princip upoštevanja in spoštovanja dela, ki ga umetniki vložijo v nastanek umetniškega dela in pripravo razstave. Tako kot vsi ostali udeleženi v procesu priprave razstave si tudi umetniki zaslužimo ustrezno plačilo za svoje delo. V končni verziji NPK pa je ministrstvo postavki o obveznem plačilu razstavnine dodalo še možnost, da se po dogovoru razstavnina lahko nadomesti z odkupom razstavljenega dela ali vložkom v produkcijo. To pa je v nasprotju z našo pobudo, ki smo jo lani naslovili na ministrstvo in v kateri poudarjamo, da se plačilo za delo z razstavo ne more nadomestiti s plačilom produkcijskih stroškov ali odkupom dela. Od novega ZUJIK pričakujem, da bo celovito rešil neustrezen socialni položaj samozaposlenih in ustrezno uredil plačilo za delo.
Bi umetnostni trg na osnovi ukrepov v NPK lahko zaživel? Kaj bi bilo še treba urediti? Pogrešamo recimo davčne spodbude in olajšave.Manjka še cel kup ukrepov. Spodbujanje zgolj lokalnega trga brez povezave z mednarodnim je kratkovidna strategija. V OZ smo predlagali vrsto ukrepov, ki pa niso bili vključeni v NPK. Vzpostaviti bi morali stalno podporo za sodelovanje na mednarodnih umetnostnih sejmih, vpeljati davčne olajšave pri nakupu in investiranju v umetniške projekte ter sponzoriranju razstav. Vpeljati bi morali obvezni odstotek iz javnih gradbenih investicij za nabavo umetnin oziroma za sklad za sodobno umetnost ter subvencionirati javne galerije in lokalne skupnosti za nakup del in vzpostavitev zbirk.
Ministrstvo pod vodstvom Uroša Grilca si prizadeva za večjo dostopnost kulturnih dobrin, pri čemer stavi na »kakovostno umetnost«. Menite, da si z ustreznimi medresorskimi ukrepi v zadostni meri prizadeva za ustvarjanje povpraševanja in potreb skozi izobraževanje in emancipacijo (potencialnega) porabnika kulture?Ocena kakovosti je subjektivna in je odvisna od okusa kultiviranega posameznika, njegove izobrazbe in razgledanosti. Širšo dostopnost kakovostne umetnosti razumem kot preplet ugodnih razmer, ki ustvarjalcem omogočajo kvalitetno delo, ki ni hiperprodukcija ali boj za preživetje, publiki pa pridobivanje ustreznih znanj za razumevanje in cenovno ugoden dostop, kamor spadajo tako nizke vstopnine kot davčne olajšave pri nakupu del ali sponzoriranju projektov. Glede na izrazito negativen odnos do ustvarjalcev in sodobne umetnosti, ki so ga javno izražali vidni politiki prejšnje vlade in ga je zaslediti tudi v številnih spletnih komentarjih, bi bilo treba proaktivno graditi bolj pozitiven odnos širše javnosti do vizualne umetnosti in kulture. To se lahko doseže tudi z ustreznejšim izobraževanjem, večjo prisotnostjo v medijih in negovanjem strokovne kritike. V novem NPK področje kulturno-umetnostne vzgoje sodobno vizualno umetnost žal precej zapostavlja. V smeri približevanja sodobne umetnosti širši publiki bi bilo treba še veliko postoriti in tukaj bi se lahko našle tudi projektne zaposlitve za številne samozaposlene vizualne umetnike.