»Danes se je videlo, kakšna je lahko razlika med predvideno teorijo in dogajanjem v praksi. Če je šlo v petek vse po načrtih, tokrat ni šlo nič,« je selektor Martin Hvastija v dveh stavkih povedal skoraj vse, kar se je na elitni dirki cestnih profesionalcev 80. svetovnega prvenstva zgodilo slovenski reprezentanci. Čast je reševal novinec, najmlajši Jan Polanc (40. mesto), tik zraven je iz podobno majhne reprezentance Portugalec Rui Costa oblačil mavrično majico svetovnega prvaka.
Že zjutraj, ko se je uresničila vremenska napoved z dežjem, so v slovenski reprezentanci še bolj začeli vzdihovati. Razmere so bile kot nalašč za Simona Špilaka, specialista za zahtevne trase, posebno v slabih razmerah, dežju in na spolzkih cestah, a Prekmurec se ni odzval Hvastijevemu povabilu. Za nameček je Jani Brajkovič, na katerega so bile položene skoraj vse karte, bruhal že na startu v Luccu in potem kljub razmeram, ki jih ne mara, zmogel pot iz Lucce do Firenc, do 170. kilometra. (»Zdravnik sumi na vnetje žolča,« je dejal Hvastija). Za nameček je bil Grega Bole, ki je bil ob izjemno dobri formi predviden za plan B za sprint manjših skupin (v najboljšem primeru za šesto s Petrom Saganom ali 17. mesto s Filippom Pozzatom), tik pred vstopom v Firence vpleten v padec in s poškodovano nogo so ga odpeljali v bolnišnico. »Na srečo ni nič zlomljeno,« je povedal Grega Bole, ki je prav na prvenstvu bodoče delodajalce želel opozoriti nase.
Med osmoljenci ob cesti je, kot več kot pol karavane, končal tudi Kristijan Koren. 200 kilometrov na števcu sta zmogla Matej Mugerli in Borut Božič, ki je sicer dostojno opravil vlogo kapetana, saj se je edini držal italijanskega vlaka in varoval mladega Polanca. »Več nisem mogel pokazati. Na strm klanec sem moral do limita, da sem ostajal spredaj, in šlo je, dokler je šlo. Nismo slabo dirkali, to ni katastrofa. Jan Polanc je pokazal, da je na pravi poti. Lahko pa je seveda veliko bolje,« je Božič, sedmi z ravninskega danskega Kozjega griča pri Köbenhavhu leta 2011, poskušal omiliti razočaranje, potem ko se je še v petek vsa reprezentanca veselila dosežka Mateja Mohoriča.
Polanc se je bal padcev
Kaj pomenijo izkušnje, so pokazali predvsem Božičevi nasveti zelencu Polancu, za katerega je bila to šele tretja dirka najvišjega ranga, po dveh dirkah WorldToura v Kanadi v dresu Lampreja. Njegova osnovna naloga je bila pomagati Brajkoviču, a so mu kmalu sporočili, da bo moral gledati le nase in kot daleč najmlajši reševati slovensko čast. »Dolgo sem vozil zelo previdno. V teh težkih razmerah sem se bal predvsem padcev. Vedel sem, da bom s tem takoj izločen, saj vodilnih ne bi ujel nazaj. Zaradi tega sem bil v ozadju skupine, kolesarji temu pravimo na elastiki. Borut je zato kar malce povzdignil glas in mi ukazal, da se moram voziti v ospredju. To sem tudi storil in pomagalo je,« je z nasmehom na ustnicah razlagal 21-letni Jan Polanc iz Kranja, najmlajši v ospredju, eden izmed treh z letnico 1990 v rojstnem listu.
V ospredju je ostal celo do zadnjega kroga, ko so favoriti dokončno odprli ognjemet na vzpon na Fiesole na obrobje toskanskega podeželja. Še pred tem pa je konec predzadnjega kroga prvi prečkal ciljno črto. Pred skupino. Morda bi kdo celo pomislil, da se je malo uštel v številu krogov. Vendar je bil to zgolj moder poskus, da v predzadnji klanec pride z nekaj naskoka. »Vedel sem, da ne bom imel dovolj moči, da zdržim ključni napad velikih. Poskušal pa sem nekaj narediti. No, vsaj slovenski dres sem pokazal,« se je izgovoril, ponosen, da je dobil potrditev, da je sposoben konkurirati eliti tudi na najtežjih dirkah. Rui Costa je bil pred njim ob stadionu Fiorentine tri minute prej. »Dokazal sem, da zmorem. To mi veliko pomeni za naprej. Tako dolge dirke, teh 270 kilometrov, doslej še nisem vozil. Niti tako dolgega treninga v enem kosu še nisem naredil. Pravzaprav so me slovenski navijači držali pokonci. Bili so fenomenalni. Iz srca sem jim hvaležen. Ja, mladi smo motivirani in borbeni,« je dodal mladi junak, tudi on iz kranjske kolesarske šole ob očetu Marku Polancu, nekaj let tudi vzgojitelju Mateja Mohoriča.
Costa na krilih španske taktike
Domačini so pred 500.000 gledalci, kolikor so jih videli organizatorji, vse karte položili v uspeh Vincenza Nibalija. Morski pes je bil na dobri poti, da se iz pekla dvigne v nebesa, potem ko je po padcu ujel vodilne, tudi s pomočjo zavetrja spremljevalnega avtomobila. Ko so odprli ognjemet na Fiesole, je za zmago naredil praktično vse, a sam proti trojici z Iberskega polotoka ni imel možnosti. Španci so imeli v igri Alejandra Valverdeja, ki je (u)lovil še peto kolajno. Do zadnjih nekaj 100 metrov je kazalo, da bo Joaquin Rodriguez uspel v slogu Mateja Mohoriča. A Purito ni imel v nogah dinamita in vztrajnosti supermana iz Podblice. Ne gre prezreti, da je za las izgubil tudi lanski Giro in Vuelto. »Zmago sem izgubil po neumnem. Znova,« je bil razočaran. Sedemindvajsetletni Španec Rui Costa je vse naredil na plečih španske taktike, v zadnjih 100 metrih ujel Rodrigueza in v zadnjih metrih švignil mimo. Zanimivo, da je Portugalec doslej vozil za španski Movistar ob Valverdeju, že prej pa podpisano pogodbo in mavrično majico pripeljal v ekipo Lampre k Janu Polancu. »Ko nas je ostalo le pet (Kolumbijec Uran je padel, op. p.), sem začel verjeti, da lahko zmagam. Le na klancu Via Salviati nisem smel popustiti, pa če umrem. Na srečo sem zdržal in razbral, kaj nameravata storiti Valverde in Purito ter kaj moram sam storiti. Zmagal sem v tipični loteriji,« je povedal junak 80. prvenstva.