Sredi Prešernovega trga je množica ustvarila obroč, znotraj katerega so se podili metalci zastav v pisanih srednjeveških oblačilih. Zastave so letele visoko v zrak in varno pristale v izkušenih rokah. Mlado in staro, domače in tuje občinstvo je vsak uspešno izveden met nagradilo z bučnim aplavzom, ki je tudi mimoidoče prepričal, da upočasnijo korak in namenijo pozornost dogajanju znotraj obroča. Napetost, ali bodo zastave pristale v rokah ali se bodo skotalile po tleh, je ves čas dodatno stopnjeval zvok fanfar in bobnov, katerih naloga je bila tudi, da po starem mestnem jedru vodijo parado srednjeveških likov.
Meč dva kilograma, oklep do 40
Čeprav sta bila parada in srednjeveška tržnica na Križevniški ulici, ki ju je v sklopu 14. Srednjeveških dni v Ljubljani pripravil Mini teater, zanimiva tudi odraslim, so se grajskim gospodičnam, vitezom in graščaku na belemu konju najbolj čudili otroci. Dečki so svoje očete drezali ob vsakem vitezu, ki mu je izza dolgega sivega ogrinjala kukala konica meča, osupli so opazovali uigrano, a silovito mečevanje čeških vitezov iz skupine Markus in z veseljem pograbili zanje občutno preveliko orožje, da so ga lahko potehtali.
»Večina mečev je replik srednjeveškega orožja,« je povedal Vladimír Smékal in odkril, da en meč tehta približno dva kilograma. Zaradi takšne teže človek lahko pomisli, da je mečevanje težak šport, a Smékal je zagotovil, da ko se enkrat izuriš, niti ne opaziš, da nad glavo nasprotnika vihtiš dvokilogramski kos železa. Smékal je še dodal, da v primerjavi s 30 do 4o kilogramov težkimi viteškimi oklepi teža meča ni bila tista, ki je vitezom delala preglavice.
V resnici bolj skromni
Medtem so deklice pogledovale h grajskim damam v dolgih, razkošnih srednjeveških oblekah s krznom na ramenih. »Mami, mami, poglej, kako so lepe,« je ob pogledu na četverico dam vzkliknila nekajletna deklica, ki se ni mogla načuditi pričeskam, nakitu in dolgim, elegantnim rokavom na oblekah. Srednjeveške dame so obiskovalce dodatno očarale na Trgu francoske revolucije, kjer so ob nežnih zvokih piščali prikazale nekaj tipičnih plesov tistega časa.
Seveda je treba priznati, da resnična srednjeveška Ljubljana in Slovenija nista premogli tako razkošnih oblačil, kot jih je bilo moč opaziti na Križevniški ulici. »Tukaj imamo res najlepše primere renesančnega kostumiranja. V naše kraje je moda – tako kot danes – prihajala z zamudo, zato takrat nismo imeli takšnih oblek,« se je pošalil idejni oče in motor srednjeveških dni v Ljubljani Robert Waltl, a nato resno pristavil, da »si Slovenci v 16. stoletju sploh niso mogli privoščiti nakupa takšnih materialov in oblačil«. Ob tem je pokazal na svojo gosposko opravo, ki so jo poudarili kičasto veliki prstani in črna čepica z belim peresom. Njegov oranžni plašč z zlatobarvnim cvetličnim vzorcem je opazovalcu nemudoma dal vedeti, da Waltl igra nekoga pomembnega. »Moj kostum je naredila kostumografinja iz Splita. Ker sem prva leta nosil kostum škofa, sem ji rekel, da želim spremeniti stan in da želim nekaj imenitnega. Kostumografinja si je nato sama za vzor izbrala oblačila angleškega kralja Henrika VIII.,« je Waltl razkril zgodbo o svojem izstopajočem kostumu.
Slovenci pa smo v tistem času nosili oblačila podobna tistim, ki so jih minulo soboto oblekli prodajalci na srednjeveški tržnici. To so bila enobarvna preprosta oblačila brez gumbov in seveda brez zadrg. »Nama z možem je ta oblačila sešil krojač, ker sva pogosto na tovrstnih sejmih. V tujini sva bila celo na enem, kjer smo se morali držati zelo strogih pravil. Ne samo da so oblačila morala biti avtentična, tudi ur in nakita nismo smeli imeti, vse mize pa so morali prekrivati prti iz vrečevine, da se ni videlo nič plastičnega,« je pripovedovala Anica Kastelic, ki je z možem Florjanom prodajala košare, peharje in opletene stekleničke z žganjem, ki jih po nauku svojega očeta že praktično celo življenje izdeluje Florjan.
V Ljubljani manj strogi
V Ljubljani organizatorji niso prakticirali takšne strogosti. Waltl je razložil, da če bi delali selekcijo, kaj je resnično srednjeveško in kaj ne, bi bil križevniški srednjeveški sejem praktično prazen. »Poleg tega se mi zdi, da je najlepši del srednjeveških dni v Ljubljani povorka po mestu, ki se dotakne tudi tistih ljudi, ki sploh niso vedeli, da ta naša prireditev sploh obstaja. Tržnica je tako v bistvu bolj kot ne dodatek povorki,« je pojasnil oblastnik za trenutek oživele srednjeveške Ljubljane Waltl.