Nekaj let pozneje, ko se je začelo šušljati o morebitni zapori Stritarjeve in Wolfove, zato kar nisem mogel verjeti, da med nami obstajajo ljudje, ki se jim to ne zdi ravno posrečena ideja. Ljudje, ki za razliko od mene niso nikoli sanjali o tem, da bi se lahko sprehajali čez Tromostovje brez strahu pred bližnjim srečanjem z romunskim šleparjem, in ki ob omembi zapore mestnega središča niso niti pomislili na španciranje in kofetkanje na obrežjih Ljubljanice, ampak jih je skrbelo le to, kako se bodo poslej prebili od Šentjakoba do Pošte.
Takrat sem spoznal, da na Ljubljano gledamo na zelo različne načine in da tudi mnogi Ljubljančani svoje mesto dojemajo zgolj kot prostor, kamor je od časa do časa treba zaviti po opravkih, pa naj bo to nakup čevljev za hčerin maturantski ples, ureditev dodatnega zdravstvenega zavarovanja ali obisk sodnika za prekrške.
Ko so pred časom v Ljubljani napovedali zaporo dela Slovenske ceste za osebni promet, so ti isti povsem pričakovano spet pomislili zgolj na to, kako bo ta zapora vplivala na njihovo prebijanje z enega na drug konec mestnega središča. Nihče med njimi se ni v mislih sprehodil mimo Slona ali Name in se prepustil domišljijskemu sprehajalnemu užitku. Nihče med njimi ni v mislih za trenutek postal pred katero od izložb jutrišnje Slovenske, nihče se ni usedel na kavo za mizo sredi nekdanjega cestišča. Vsi so drug za drugim v mislih obtičali v dolgi koloni na Tivolski cesti, na pol poti od zobozdravnika do trgovine s kuhinjskimi pripomočki.
Edini, ki je bil ob zapori zmožen drugačne vrste pomisleka, je bil nepresenetljivo Borut Mehle, čigar sanje o štiriindvajseturni utripajoči velemestni štiripasovnici so, nasprotno od vseh drugih nergaških pripomb, izhajale iz redke želje po kvalitetnejšem bivanju v Ljubljani in ne le iz želje po hitrejšem prebijanju čez Ljubljano. Borut se pač za razliko od ostalih dežurnih nergačev v svojih mislih ni usedel v svojega pločevinastega hišnega ljubljenčka in se podal na imaginarno vožnjo od Bežigrada do Trnovega, temveč se je sredi noči napotil iz Šiške proti Vodmatu in se za minutko ustavil pri rdeči luči na prehodu za pešce pred Figovcem.
To pa zato, ker se Borut Mehle, ko razmišlja in piše o Ljubljani, v mislih venomer sprehaja, še raje pa poseda, medtem ko večina kritikov zapore Slovenske ceste pri podobnih debatah izhaja iz lastne identitete voznika. Ko samo pomislijo na naše glavno mesto, že držijo v rokah volan, in ko jim nekdo samo omeni zaporo Slovenske ceste, avtomatično pomislijo na prometni znak, ki jih pri Kongresnem trgu usmerja na Šubičevo, in z nogo pritisnejo na zavoro. In potem besnijo, ker na Šubičevo niso želeli in ker je to nepotreben ovinek na njihovi poti v BTC in ker se bo po novem zagotovo že na Prešernovi vse zabasalo.
Opazujoč svet skozi vetrobransko steklo so vsi ti vozniki očitno že zdavnaj pozabili na žalostno podobo svojega mesta, ko se je to pred leti izselilo v javna skladišča in tam, med Žitovimi silosi in njivami v Šmartnem, uživalo v novih kapitalističnih časih. Pozabili so, kako je v središču mesta nekoč živel le McDonald's sredi Čopove, kjer so otroci uživali svoj delček ameriških sanj, pozabili so, kako pusta so bila, razen tistih nekaj metrov ob Mačku, obrežja Ljubljanice, tako pusta in pozabljena, da se je tam skrivala mularija s poceni litrcami iz Miške. A kdor je takrat in danes skozi mesto zgolj peljal, razlik res ni mogel zaznati.
Identiteta voznika je, še enkrat se je to lepo pokazalo, pri nas neverjetno razširjena in v večini primerov določa vsako tukajšnjo debato o urbanizmu in urbanem. Vprašanje dostopnosti in pretočnosti prometa je tako dostikrat edino vprašanje, ki ljudi zanima, ko govorimo o razvoju mesta, in zdi se, da se kvaliteta življenja pri nas meri izključno po tem, koliko opravkov lahko posameznik v njem opravi, ne da bi pri tem obtičal v koloni ali, še huje, po nepotrebnem pešačil od oddaljenega parkirnega prostora.
Žalostno dejstvo pač je, da so Ljubljančani veliko bolj kot o življenju iz filma Rdeči boogie, v katerem so se bohotile prelepe ljubljanske ulice, sanjali o življenju iz hollywoodskih limonad, v katerih so ljudje svoje kamionete vselej parkirali tik pred vhodom v lokal ali banko. Ta ameriška podoba urbanega, v kateri se v ogromno pločevino zaviti ljudje lagodno premikajo po širokih šestpasovnih avenijah, je torej prevladala v tukajšnjih vizijah sanjske prihodnosti.
Zato bi danes tukaj vsi živeli življenje filmskih junakov z Beverly Hillsa, pa čeprav so doma v avstro-ogrsko zasnovanem srednjeevropskem mestecu. A ko imaš enkrat v rokah volan svojega terenca, so to pač le še nepomembne malenkosti.