Vezava zaupnice na sprejem proračuna za prihodnje leto je tako ena redkih potez Alenke Bratušek, ki bi ji nekaj politične strategije lahko pripisali. Zamisel o tem se je sicer pojavila predvsem kot poskus discipliniranja koalicijskih partnerjev kmalu po prvih popočitniških usklajevanjih, a kakšnega večjega učinka ni nakazovala. Večina vladnih strank se nanjo ni kaj dosti ozirala, premierka je pod težo njihovega izsiljevanja na osrednje zahteve – kot je bila na primer zahteva po ohranitvi regresa za upokojence – pristala. Z uskladitvijo proračuna pa je zamisel dobila nove razsežnosti.
Dosedanja ne ravno bogata zgodovina zaupnic pri nas kaže, da so bile te (če ne štejemo Janševe težnje po discipliniranju tako koalicijskih kot opozicijskih strank pa tudi medijev pred predsedovanjem Slovenije EU) predvsem poskus iskanja še zadnje možnosti ohranitve na oblasti. Tako Janez Drnovšek kot Borut Pahor sta namreč zaupnico vezala na dopolnitev ministrske ekipe ob odhajanju koalicijskih partneric, ko večinske podpore v parlamentu nista več imela. Tokratna zaupnica je drugačna: njeno vezanje na proračun, ki ima zagotovljenih dovolj poslanskih glasov, je vnaprej dobljena igra. Pri tem so očitki, da proračun ni primeren dokument za preverjanje podpore v parlamentu, ki se pojavljajo v delu opozicije in medijev, vsaj smešni, saj gre za ključni politični akt, na katerem temelji delovanje države.
Poleg tega, da Bratuškova z omenjeno vezavo zaupnice tako rekoč ničesar ne tvega, se bo z njo lahko tudi izognila parlamentarnemu preverjanju podpore ob bolj negotovih projektih v prihodnjih mesecih in s tem povezanih možnih izsiljevanjih koalicijskih partnerjev. Dejstvo je namreč, da je ob prevzemu vodenja vlade napovedala, da bo v letu dni preverila podporo v parlamentu, torej bi najkasneje marca prihodnje leto to morala storiti. Dejstvo pa je tudi, da ni napovedala, da bo predlog za zaupnico podala ravno na obletnico svoje izvolitve, kot poskušajo prikazati nekateri koalicijski predstavniki. Premierka bo torej z vezavo zaupnice na predvidoma novembra sprejemani proračun svojo obvezo iz koalicijske pogodbe izpolnila. Vladne stranke pa bodo vsaj nekaj mesecev po izglasovanju polne podpore premierki ekipo Alenke Bratušek (razen v primeru res obremenjujočega razkritja) težko zapuščale oziroma jo rušile, prav tako je pričakovati, da se bodo decibeli njihovih kritik vsaj nekoliko zmanjšali.
Prve učinke je bilo iz izjav po sredinem pogovoru vlade, poslancev in predsednikov koalicijskih strank že mogoče razbrati. Poslanci vladnih strank so vsi po vrsti poudarjali koalicijsko enotnost, proračun, ki je njihovim ministrom bistveno oklestil želene zneske, so označevali kot velik dosežek, tisti, ki so pred štirinajstimi dnevi grozili z odhodom iz koalicije, so tokrat prisegali na nujnost politične stabilnosti. Celo prvak SD Igor Lukšič, ki je v preteklih dneh iskal predvsem šibke točke sedanje vlade in jih največ našel na finančnemu ministrstvu, je ugotovil, da ima Slovenija vlado, ki ji je jasno, kako priti iz težke situacije, v proračunu pa je prepoznal »nastavke za razvoj«.
Bratuškova pa si z izglasovanjem zaupnice ne želi zgolj okrepiti svoje pozicije v koaliciji, temveč na koalicijske partnerje prenesti tudi nekaj več odgovornosti. Proračun za prihodnje leto namreč spremlja vrsta varčevalnih ukrepov, ki bodo državljane občutno udarili po žepu in ki v javnosti ne bodo priljubljeni. S podporo s premierkino zaupnico obteženemu proračunu bo tudi sodelovanje koalicijskih partnerjev pri sprejemanju varčevalnih ukrepov bolj prepoznavno in se bo vsaj nekaj bremena nezadovoljstva javnosti razpršilo tudi na druge vladne stranke in njihove veljake.
Ob napovedanem preverjanju zaupnice pa je nedvomno treba upoštevati še en vidik: podpora, ki se v parlamentu napoveduje Bratuškovi, je dodaten pritisk na prvega predsednika PS Zorana Jankovića, da se za kandidaturo za vodenje stranke ne odloči in da torej ne povzroča dodatnih napetosti v njej ter ne (z)ruši vladajoče koalicije. Jasno je namreč, da bi v primeru Jankovićeve vrnitve na čelo PS sedanja vlada padla, nastala politična nestabilnost pa bi vsaj povečala možnost prihoda trojke. A je lahko to, kar je za večino argument, da se iz igre umaknejo, za Jankovića tudi vzpodbuda, da se vanjo še bolj odločno poda. PS namreč dojema kot svojo zgodbo, ki si je ne pusti vzeti, z vsakim članom, ki mu obrne hrbet, pa je njegova obsesija z vrnitvijo na čelo stranke še večja. Vendarle pa obstaja tudi kar nekaj dejstev, ki napeljujejo na zaključek, da se Janković v predsedniško tekmo le ne bo podal. Eno od teh je, da njegove možnosti za izvolitev niso najbolj obetavne, Janković pa se v volilno tekmo, v kateri bi izgubil, doslej praviloma ni podal. Drugo pa, da bi bilo z morebitnim porazom konec njegovih iluzij o večni zvestobi Pozitivne Slovenije njenemu ustanovitelju.