V cesarstvu Vzhodne reke

Karneval varnosti

V medijskem središču ZN ne skrivajo suma, da je med približno dva tisoč predstavniki medijskih hiš, ki vsako leto spremljajo zasedanje generalne skupščine ZN in drenjanje svetovnih državnikov, tudi veliko nepreverjenih oseb. Pred letom dni mi je neki uradnik v dolgem pogovoru skušal pojasniti logiko zapletenih postopkov pridobivanja akreditacij, s katerimi skuša njegova služba poročevalce odvrniti od tega, da bi spremljali delo generalne skupščine.

V primerjavi z Združenimi državami, ki so boj proti terorizmu razvile v popolnost nadzorovanja prebivalstva, se varnostna služba Združenih narodov zdi podobna tisti Haileja Selassija. Ali vsaj tisti, kot jo je v knjigi Cesar opisal Ryszard Kapuscinski. Če je namreč za pridobitev dolgoletnega novinarskega vizuma v Združenih državah dovolj že pismo delodajalca, kratek razgovor na ameriškem konzulatu in pa seveda kopica denarja, se vam zgodi, da ko stopite pred uradnika ZN, ne razumete ničesar več. Ti ljudje govorijo svoj jezik in imajo svojo logiko; živijo v povsem drugem času.

Varnostniki ZN so oblečeni v sinje modre uniforme (referenca so vselej modre čelade) in ukrepajo po togih pravilih, ki so omejena na njihov izredno ozek delokrog. Gre za ljudi, ki so na East River prišli s priporočili, po sorodniških zvezah in po sistemu vračanja drobnih uslug. Njihovi največji vrlini sta lojalnost in diskretnost, v zameno pa prejemajo dobre plače in imajo zagotovljeno ekonomsko varnost. Med njimi sem odkril celo Newyorčana, ki je zaradi boljše plače, manj dela in vseh drugih ugodnosti zapustil ameriške marince. John, tako mu je ime, je eden od štiristo specialcev, ki jih zaposlujejo Združeni narodi. Prijazno mi je razložil razporeditev dvanajstih čolnov in ladij, ki so v radiju nekaj kilometrov varovale dostop do palače ZN z East Riverja.

Ves karneval varnostnih ukrepov je vsako leto namenjen plačniku 22 odstotkov 5,3 milijarde velikega letnega proračuna Združenih narodov. Morda je prav Bela hiša tista, ki zaradi plačevanja tako velike vsote od ZN za svojega predsednika zahteva stroge varnostne ukrepe. Ali pa so taki ukrepi način izkazovanja časti največjemu vplačniku prihodkov cesarstva ob Vzhodni reki? Častilcem se je letos pridružil tudi šef newyorške policije (NYPD). Dvainsedemdesetletni Raymond Kelly, ki bo čez dva meseca skupaj z županom Bloombergom zapustil mestno upravo, zdaj išče novo službo. Čeprav je varnostne ukrepe začrtal pred dolgimi meseci, je Kellyju prišel zelo prav pomor v Nairobiju. Z njim je namreč utemeljeval posebne varnostne ukrepe, katerimi je območje mesta ob East Riverju spremenil v utrdbo. Z betonskimi bloki in mobilnimi pregradami je zaprl dostop do ZN že na Drugi aveniji, ki je od steklene palače, v kateri je Ban Ki Moon nekaj ur gostil predsednika Obamo, oddaljena skoraj kilometer. Betonske ovire so bile razpostavljene tudi pred Central Station, ki je še dve aveniji bolj oddaljena od ZN. Nobenega dvoma ni, da je poveljnik Kelly poskrbel tudi za protiletalsko obrambo palače ZN ter za helikopterje v zraku. »Letošnji dodatni ukrepi so potrebni zaradi nevarnosti teroristične skupine Al Šabab, ki je morila v trgovskem središču v Nairobiju. V njej so namreč tudi Američani,« je pred zasedanjem za lokalno televizijo NY1 pojasnjeval Kelly, ko je strašil, da mestu grozi teroristični napad. Kot se je izkazalo, sta Američana v vrstah Al Šababa dva mladoletnika somalskega porekla. Kelly, ki menda upa, da bo dobil varnostno službo v zvezni vladi, je zasedanje generalne skupščine uporabil kot poligon, ki ga je mogoče primerjati z letošnjimi manevri policije v Bostonu. Tam je v lovu na mladoletnega čečenskega bombaša sodelovalo 25.000 uniformirancev. Ambiciozni šef Kelly je hotel zvedeti vse o teroristih v Nairobiju, zato je tja poslal svojo skupino preiskovalcev. Ali obstaja meja pooblastil šefa newyorške policije? Mar Združene države nimajo federalnih preiskovalnih organov?

V medijskem središču, ki je prejšnja leta vzdržalo nalet poročevalcev, tokrat nekaj pred osmo uro zjutraj ni bilo niti enega prostora več. Med novinarje, kamermane, blogerje, radijske in televizijske poročevalce se je vrinilo veliko oseb, ki so bolj kot vtis medijskih delavcev dajale vtis članov delegacij ali celo njihovih varnostnikov. Ni jasno, do katere stopnje sega hipokrizija birokracije Združenih narodov, ki delu preverjenih novinarjev postavlja ovire, skozi stranska vrata pa v svoje naročje spušča lažne poročevalce.

Med lanskim zasedanjem so se zaradi prepotentnosti spopadli varnostniki turškega premiera Erdogana in varnostniki Združenih narodov. Erdogan je hitel v dvorano generalne skupščine, kjer je svoj nastop začel palestinski predsednik Mahmud Abas. Erdoganovi varnostniki, ki so vsaj tako odločni, kot so Ban Ki Moonu zvesti varnostniki ZN, so turškega premiera skušali spraviti v dvorano mimo protokola. Vnel se je prepir, leteli so udarci, nekaj varnostnikov je končalo v ambulanti. Tako Ban kot Erdogan sta se kasneje opravičila. Toda zdi se, da so v Združenih narodih po izgredu spremenili pravila za tuje varnostne službe, zato je precejšen del varnostnikov in spremljevalcev delegacij letos presedlal med novinarje. Zaradi obnovitvenih del v zgradbah OZN je bilo poleg tega letos veliko manj prostora za gibanje. Tako je glavna razprava generalne skupščine potekala v improvizirani in veliko manjši dvorani, zaprti so bili mnogi prehodi, dvorane, sprejemnice in lokali, v katerih je običajno posedalo spremstvo državnikov.

Fatva

Preobrat v zvezi s Sirijo je letošnje zasedanje generalne skupščine naredil zanimivo. Opazovalci so že pred začetkom plenarnega zasedanja napovedovali, da se na East River vrača politika. Ne z enako odločnostjo kot na primer leta 1962, ko je ameriški veleposlanik Stevenson razgalil ruske laži in v slovitem dialogu z veleposlanikom Zorinom med zasedanjem varnostnega sveta na dan potegnil fotografije ruskih raket, ki jih je nad Kubo posnelo vohunsko ameriško letalo U-2. V dokaze, povečane črno-bele fotografije, takrat ni podvomil nihče. Leta 1962 so bili neizpodbitni. Danes bi Rusi avtentičnosti posnetkov zagotovo oporekali. Omenjali bi vsaj photoshop in montažo, takrat pa so sklonili glave in se začeli pogajati.

Američani so, kot vemo, pred vojno z Irakom v varnostnem svetu skušali ponoviti igro iz leta 1962. Se spomnite ampule državnega sekretarja Powlla med sejo varnostnega sveta? V torek je ta dogodek, ki je Ameriko stal dolgotrajno in izčrpavajočo vojno, omenil predsednik Obama. V svojem izjemnem govoru je poleg tega priznal, da je Washington zrušil režim Reze Pahlavija. Obama je nato dodal, da sta fatva ajatole Alija Hameneja proti jedrskemu orožju ter zaveza predsednika Rohanija, da Iran ne bo uporabil jedrske energije za izdelavo bombe, obetavni sporočili, ki bi lahko prekinili štiridesetletne sovražnosti med ZDA in Iranom. Govor ameriškega predsednika je v dvorani pazljivo poslušal iranski predsednik Rohani. Tudi to se ni zgodilo že vrsto let. Prejšnji predsednik Ahmadinedžad običajno ni prisostvoval govorom drugih državnikov, kaj šele ameriškega. Da je Rohani obsedel v dvorani, smo poročevalci izvedeli šele mnogo kasneje. Oddaljeni od dogajanja smo novinarji dogodke v dvorani spremljali prek računalnikov in velikega zaslona v novinarskem središču. Kamere znotraj ZN pa so osredotočene zgolj na govorce in ne kažejo poslušalcev v dvorani.

Fatve, ki jo je omenil Obama, ne Rohani ne Teheran nista preslišala. Le nekaj ur kasneje je iz glavnega mesta Irana prišel popravek, da je ajatola Hamenej fatvo izrekel že 22. februarja lanskega leta. Vir, ki je blizu iranskemu lobiju v ZDA, je nato sporočil, da so v Teheranu sporočilo razumeli kot signal, da se je Amerika pripravljena pogajati s Teheranom. Toda tako kot Bela hiša so previdni in nezaupljivi tudi Iranci. Ob tej priliki so se spomnili, da so bili pogajalci obeh držav leta 1980 v Nemčiji tik pred tem, da dosežejo spravo, ko so bila pogajanja prekinjena, ker je Sadam Husein z blagoslovom Washingtona vdrl v Iran.

Rohani, ki ima preverjena pooblastila, da se pogaja z Američani, je v sredo v dolgem intervjuju za CNN ponovil spravljive signale. Nekdo v Teheranu je le nekaj ur zatem Rohanija zanikal. »Tako v Teheranu kot v Washingtonu so jastrebi, ki skušajo preprečiti odmrznitev dvostranskih odnosov,« je v sredo dejal nekdanji predsednik Bill Clinton, za katerim se Američanom še vedno toži. Že naslednji dan sta se v okviru večstranskih pogovorov o Siriji prvič po dolgem času srečala iranski zunanji minister Zarif in ameriški državni sekretar Kerry. »Pogovori so bili vsebinski,« je kasneje dejala Catherine Ashton, evropska komisarka za zunanjo politiko. Iz Teherana zdaj prihajajo spodbude, da bi sporazum, ki naj bi Irancem omogočil miroljubno uporabo jedrske energije, sklenili v naslednjih treh mesecih.

Tako se je ponovno zavrtel svet, ki mu je še pred mesecem dni grozil spopad nepredvidljivih razsežnosti. Vanj nas je, po prepričanju mnogih diplomatov, ki so v teh dneh v New Yorku, vodila negotova Obamova roka. Za ameriškega predsednika opazovalci že nekaj časa uporabljajo reklo, da je to, kar je (he is what he is). Slednje v političnem žargonu pomeni, da se odpovedujejo naporu, da bi poskušali razumeti predsednikovo ravnanje, in da ne gojijo upanja, da bi sicer izobražen in pameten predsednik nekega dne vendarle pokazal nekaj svojih vodstvenih sposobnosti. Maureen Dowd, kolumnistka New York Timesa, ki je pred leti za Obamo dajala roko v ogenj, je v torek napisala kolumno, v kateri trdi, da od Obame bežijo vsi. »Rohani je srečanje z Obamo zavrnil, Brazilci so ga okrcali (zaradi vohunjenja NSA, op.p.), Ted Cruz mu je v kongresu uprizoril namišljeno obstrukcijo, Rusi pa se z njim poigravajo iz ozadja.« Tudi Dowdowa se z Obamo poigrava, vendar verjetno nima prav, ko namiguje, da predsednik, ki je v svojem govoru pred ZN dejal, da je Irak dokaz, da demokracije ni mogoče vsiljevati, ne more pričakovati niti tega, do bo Rohaniju vsilil stisk roke. Cinizem, ki izvira iz razočaranja nad nekdaj priljubljenim politikom, ki so mu mnogi pripisovali mesijanske sposobnosti, je tokrat prestopil breg. Rohani prav zaradi opozicije v Iranu, ki zavrača roko zahodnjaškega satana, ni mogel prehitevati časa in se rokovati z Obamo sredi sprejema, na katerem so med drugim točili alkohol. Rohani je naložba in premoženje, s katerim je treba ukrepati hitro, a v rokavicah, sporoča iranski lobi v ZDA.

Ob zdajšnji ekipi Bele hiše pa se postavlja vprašanje, ali ima Obama dovolj sposobne sodelavce, da pogajanja pripelje v luko. Zdi se, da ne. Prav pomanjkanje strategije in mehanizmov odločanja v Washigtonu sta omogočila, da je iz sence dogajanj za nekaj trenutkov zableščala tudi steklena palača na East Riverju.

Generalni sekretar

Ban Ki Moon ima 69 let. Nekaj dni pred plenarnim zasedanjem generalne skupščine je New York Times objavil kratek portret generalnega sekretarja z naslovom Delo, delo, družina in ponovno delo. Članku se pozna, da je novinarka imela težave s sogovornikom. V nekem trenutku je generalnemu sekretarju prepustila besedo. Sledi dolgočasen monolog o dnevnih nalogah sekretarja, ki odhaja v posteljo opolnoči, vstane pa pet ur kasneje. Ob nedeljah spi eno uro več. Vse ostalo je delo in ponovno delo, začinjeno z nekoliko konfucijanske etike. Ban Ki Moon ne navdihuje, je pa človek, ki zna obračati dokumente. Njegova agenda in delovni urnik morata biti umetniška popolnost.

V torek sem iz radovednosti, da si ogledam nove prostore generalnega sekretarja ZN, šel z delegacijo predsednika Pahorja na kratek sprejem pri Ban Ki Moonu. Varnostni protokol je izjemen. Ne glede na že preverjene prepustnice je našo opravo moral ovohati labradorec, nas pa so ponovno otipavali varnostniki. Ko smo po zapletenih hodnikih in stopniščih končno vstopili v preddverje urada, smo morali odložiti vso že ovohano opremo. Številno osebje nas je nato pospremilo do predsobe, v kateri so nam zaukazali popolno tišino. Kot se je izkazalo kasneje, nas generalni sekretar sploh ne bi mogel slišati, saj je njegova pisarna še nekaj soban naprej. Vsa tišina in posvečenost sta tudi tokrat v meni ustvarili vtis, da bo skozi vrata ogromne konferenčne sobe stopil papež, ne pa sekretar največje mednarodne organizacije, ki naj bi bil v središču svetovnega dogajanja. V spomin se mi je priklical naslednji odstavek iz knjige Kapuscinskega: »Veljalo je: pomembnejši je tisti, ki mu je pogosteje na voljo cesarsko uho. Pogosteje in dlje. Med klikami je potekal kar najbolj zagrizen boj za to uho, uho je bilo v igri najvišji vložek. Zadostovalo je – a to je bilo vse prej kot lahko! – pririniti se do velecenjenega ušesa in prišepniti. Prišepniti in konec – samo to.«