(Poceni) olimpijski duh
Pred dnevi je okoli 50.000 tekstilnih delavcev v istem mestu protestiralo z zahtevo po dvigu minimalne plače s 3000 tak (38 ameriških dolarjev) na 8000 tak (103 dolarje). Lastniki tovarn so sicer predlagali 20-odstotni dvig minimalne plače, a so delavci ponudbo zavrnili kot »nehumano in ponižujočo«. Lastniki tovarn so odvrnili, da si ne morejo privoščiti višjega dviga plač, »ker so zahodni kupci navajeni kupovati poceni«. Po podatkih Japonske organizacije za zunanjo trgovino je povprečna mesečna plača v proizvodnji v Bangladešu 74 ameriških dolarjev, kar je 21 ameriških dolarjev več kot v Mjanmaru. Letna plača delavca v Bangladešu znaša 1478 ameriških dolarjev, to pa je opazno manj v primerjavi z letno plačo indijskega delavca v višini 4577 ameriških dolarjev.
Kar pa se omenjenih »zahodnih kupcev« tiče – kakor smo lahko konec julija prebrali v Financial Timesu – je tekstilna industrija v Bangladešu kljub katastrofalni nesreči izpred nekaj mesecev v tovarni Rana Plaza, ki je vzela več kot 1100 življenj, še vedno v polnem zamahu. Tekstilne tovarne v bližnji industrijski coni Gazipur so namreč polno zasedene z naročili iz tujine. Atiur Rahman, guverner bangladeške banke, je izjavil, da so se izvozna naročila celo povečala. S tem, da je po nekaterih ocenah vrednost izvoza tekstilnih izdelkov iz Bangladeša že leta 2011 znašala okoli 19 milijard ameriških dolarjev. Business as usual, torej. Ali kot se je ob otvoritvi trgovine v Frankfurtu pohvalil direktor irskega tekstilnega podjetja Primark, ki je svoja oblačila naročalo v tovarni Rana: »Poglejte me: vse, kar nosim na sebi, je vredno 57 evrov.« Spletna stran Primarka ima celo posebno podstran, namenjeno etični trgovini.
Rusko mesto Soči bo v začetku prihodnjega leta gostilo zimske olimpijske igre. Na uradni spletni strani olimpijskih iger lahko preberemo izjavo predsednika koordinacijske komisije Mednarodnega olimpijskega komiteja za Soči Jeana Clauda Killyja, »da je bilo vse zares dobro organizirano in da nismo naleteli na noben večji problem«. Citat nosi datum 17. september 2013. Morebiti bi bilo dobro, da bi Killy v roke vzel poročilo mednarodne organizacije Human Rights Watch (HRW) z naslovom Tekma navzdol: izkoriščanje migrantskih delavcev pred zimskimi olimpijskimi igrami 2014 v Sočiju. Poročilo dokumentira izkoriščanje delavcev migrantov na glavnih olimpijskih prizoriščih, vključno s centralnim olimpijskim stadionom, glavno olimpijsko vasjo in glavnim medijskim centrom.
Delavci so HRW povedali, da jih nekateri delodajalci ne plačujejo, od njih zahtevajo dvanajsturno delo in jim zasegajo potne liste. Poročilo je nastalo na podlagi intervjujev s 66 migrantskimi delavci, ki so bili zaposleni na gradbiščih v Sočiju med letoma 2009 in 2012. Skorajda vsi delavci so opravljali nizko plačana dela, njihov povprečni zaslužek je znašal 55 do 80 rubljev na uro (1,8 do 2,6 ameriškega dolarja na uro). Eden izmed delavcev je povedal, da mu je decembra 2011 podizvajalec ponudil delo s plačilom 770 ameriških dolarjev na mesec. Delavec je delal tri mesece brez plačila. Engeocom, glavni izvajalec na centralnem stadionu, je seveda zanikal navedbe delavcev v poročilu HRW.
Nekaj mesecev po objavi poročila je HRW opozoril, da so lokalne oblasti v kar nekaj primerih nadlegovale aktiviste in novinarje, ki so kritično poročali o pripravah na zimske olimpijske igre v Sočiju. Mednarodni olimpijski komite se je medtem »zavezal«, da bo »spremljal« primere zlorab delavcev in kršenja delavskih pravic. A kot je dejal Killy – ni večjih problemov. Kot očitno niso večji problem niti stroški izdelave olimpijske infrastrukture, ki so se povzpeli z 12 milijard leta 2007 na ta čas 50 milijard ameriških dolarjev, kar bo naredilo olimpijske igre v Sočiju najdražje olimpijske igre vseh časov.
Blišč (in beda)
Pred nekaj dnevi je v pisarno projekta Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije prišel delavec, ki je povedal, da je v zadnjih šestih mesecih za delo pri delodajalcu prejel za nekaj več kot 1100 ur vsega skupaj nekaj več kot 1800 evrov. Torej je v povprečju »zaslužil« nekaj več kot 1,6 evra na uro. Vse zneske, ki jih je prejel od delodajalca, je dobil »na roko«. Delavec je med drugim delal na dvorani Podmežakla na Jesenicah, ki so jo gradili za pravkar končano evropsko prvenstvo v košarki. Jesenice je dvainosemdeset dni pred prvo tekmo predtekmovanja evropskega prvenstva v košarki sicer obiskala delegacija Košarkaške zveze Slovenije z generalnim sekretarjem Iztokom Remsom na čelu in ugotovila, da priprave potekajo po načrtu in da se obeta odlična organizacija in pravi športni spektakel.
Vendar pa, kot je ugotavljal novinar Dnevnika, in kot je občutil tudi sam delavec, pogovor z delavci pokaže popolnoma drugačno sliko. Eden izmed delavcev je novinarju povedal: »Kot številni drugi sem tudi sam delal za enega od podizvajalcev na črno. Obljubljenih nam je bilo pet evrov na uro, na roke seveda. Delali smo po deset ur na dan vse od začetka aprila. Stanovali smo na Bledu, se vsak dan na lastne stroške vozili na Jesenice, si plačevali malico in podobno. Od obrtnika, za katerega sem delal, sem do zdaj dobil zgolj 500 evrov.« Po njegovih besedah, ki so jim pritrdili tudi drugi, vsaj tretjina delavcev dela na črno. »Ko je prišla inšpektorica, za katere prihod smo tako in tako vedeli vnaprej, se je gradbišče skoraj izpraznilo, vsi smo odšli iz dvorane skozi zadnja vrata in počakali, da se obisk poslovi« (Primož Knez, 15. junija 2013). Direktor Eurobasketa 2013 Aleš Križnar je celo dejal, da si potek obnove ogledujejo vsak teden: »In vsakič smo presenečeni, koliko se v tednu dni lahko naredi.«
Besede, ki ob zgornjih podatkih zvenijo kot kombinacija nevednosti in cinizma. Občina je sicer dvorano po fazah prenavljala zadnjih nekaj let, za kar je namenila skupaj okoli deset milijonov evrov, od tega dobršen del evropskih in državnih sredstev. Eden izmed sodelavcev zgoraj omenjenega delavca je kratek čas delal tudi pri obnovi Čopove ulice v Ljubljani, ki se je pravkar končala. Seveda nobeden od njiju že dolgo ni imel v rokah plačilne liste, kaj šele, da bi dobil ustrezno plačilo. Končni stroški obnove Čopove ulice sicer zaradi »nujno potrebnih del« še niso znani, znano pa je, da je podjetje Hidrotehnik za obnovo komunalnih vodov edino kandidiralo s ponudbo v vrednosti 1,6 milijona evrov z davki. Omenjeni delavec je sicer delal nekje v zamegljenem delu podizvajalske verige.
Končna točka
V četrtek so imeli na vladi na mizi gradivo z naslovom »Enotni dokument za zagotovitev boljšega zakonodajnega in poslovnega okolja ter dvig konkurenčnosti«, v katerem lahko najdemo predloge o ponovni reformi trga dela, uvedbi tako imenovane socialne kapice, torej uvedbi zgornjega limita zneska plačanih socialnih prispevkov, ter čiščenju košarice pravic zdravstvenega zavarovanja. Vmes pa to gospodarstvo izpostavlja, da je treba rešiti problem sive ekonomije, nizkocenovnih javnih naročil in socialnega dampinga. To isto gospodarstvo, ki brez kančka sramu ponudi storitev brez računa, se sramežljivo skrije v n-tem členu podizvajalske verige in popolnoma nesramežljivo poziva k zniževanju (že tako) minimalne plače. A vse te »malenkosti« prikrije medijsko uokviranje zgodbe o domnevni kronični preobremenjenosti slovenskega gospodarstva, ki se ji je od četrtka dalje pridružil tudi guverner Banke Slovenije, ko je povedal, »da gospodarstvo ne prenese več dodatnih obremenitev«. In kje je končna točka tega diskurza? Nikjer drugje kot v zogleneli tovarni Rana Plaza na eni ter realno neobvezujočih »družbeno odgovornih« podjetniških priporočilih, ki skušajo dati človeški obraz razliki v ceni dela in profitu, na drugi strani.
Goran Lukič, ZSSS