Podpora »levice« Virantovi sramoti

Priznanje realne škode

Norčevanje iz sodbe ESČP je ta zakon zato, ker je sodba ESČP prvim šestim pritožnikom za dvajset let trajanja izbrisa priznala vsakemu po 20.000 evrov samo za nematerialno škodo, Virantov zakon pa takim (ki so bili brez pravic dvajset let) priznava 9.600 evrov za nematerialno in materialno škodo skupaj. Če bi jim takšno (pol manjšo) odškodnino priznal samo za nematerialno škodo, bi to morda še bilo v mejah dopustnega (po praksi ESČP v drugih primerih) – naravnost škandalozno pa je, da je zakon ob tem preprosto ignoriral oceno in priznanje materialne škode. Merilo za njeno oceno (namreč pavšalno, za povprečne primere) je preprosto in tako rekoč z zakonom določeno – to je cca 260 evrov na mesec socialne podpore za ljudi brez sredstev za življenje, kar bi pripadalo vsem takrat brezposelnim, če ne bi bili izbrisani. Za izbrisane pet let je to približno 15.000 evrov, za izbrisane dvajset let 60.000 evrov. Torej je povzročena materialna škoda (povprečna, pavšalno določena) že samo na tej osnovi (in to neobrestovana – si predstavljate, koliko bi znašale obresti?) trikrat večja od doslej prisojene nematerialne. Janševa in nato sedanja vlada (oziroma Virant) bi morala že do septembra lani določiti za tistih prvih šest tudi to odškodnino, a sta obe zavlačevali – in tudi ta vlada tega še vedno ni določila in sporočila v Strasbourg. Jasno, zakaj ne: ker se je zavedala, da bo določitev odškodnine za prvih šest neko merilo potem tudi za vse druge. Sramoten manever.

Takoj je tu nujen intermezzo: jasno, da takega denarja Slovenija v krizi izplačati ne more. Zato smo že javno in jasno povedali (nazadnje Virantu v pisni obliki): zahtevamo priznanje realne škode – njeno povrnitev pa v skladu z ekonomskimi in socialnimi možnostmi države (postopno, obročno, morda v obliki rent ...). V prvih letih lahko torej le toliko, kot je že predvideno v tem zakonu – drugo pa kasneje.

Norčevanje iz lastne ustave pa je ta zakon zato, ker si je Virant kot doktor prava dovolil ignorirati 26. in 15. člen ustave. Po 26. členu je država dolžna nezakonito povzročeno škodo povrniti (seveda v celoti), po 15. členu (in po načelu sorazmernosti, ki iz njega izhaja) pa lahko katerokoli ustavno pravico omeji samo sorazmerno z omejitvijo drugih pravic (kadar za stoodstotno zadovoljitev vseh zmanjka denarja). Če zapleteni »strogi test sorazmernosti« tu prikažem na ta poenostavljeni, a točni način (podrobneje sem ga pojasnil že v vrsti člankov): da, ustava res omogoča omejitev katerekoli ustavne pravice, toda ne tako, kot si to predstavlja Virant, namreč, če za odškodnine ni dovolj denarja, ker ga manjka že za pokojnine, zdravstvo, šolstvo, socialo itd., potem bomo odškodnine omejili na 5 ali 10 odstotkov njihove realne višine (če obresti sploh ne računamo!), zato da bi vse druge pravice lahko ostale neokrnjene. Ugovor »saj se v krizi tudi te zmanjšujejo« je zavajajoč in brezpredmeten: realno višino odškodnin je treba priznati v njihovi normalni, »predkrizni« višini – če kriza potem vse pravice zmanjšuje, naj jih zmanjšuje sorazmerno, vsaj približno sorazmerno; vsak drugačen pristop je globoko in očitno protiustaven.

Ob tem še opozorilo na Virantovo sklicevanje (že v obrazložitvi zakona) na odločbe ustavnega sodišča, kjer je bilo omejevanje teh odškodnin že ocenjeno kot dopustno. Da, a le nasproti absurdni Janševi ideji (iz njegovega predlaganega »ustavnega zakona«), da bi se te odškodnine kar izključile! Kako je te odškodnine dopustno omejiti, pa se takrat ustavno sodišče ni izreklo. In ko se bo, ni dvoma, da bo lahko dopustilo le omejevanje v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti.

Test za SD in PS

In še opozorilo ob primerjavah z odškodninami za žrtve vojnih in povojnih zločinov: sedanjih 40 evrov na mesec je enako odškodninam po zakonu o popravi krivic. Te zgolj simbolične odškodnine je država priznala žrtvam zločinov pred pol stoletja, ki jih ni zagrešila sama, ampak takratni totalitarni režimi, tuji in domači – nezakoniti izbris leta 1992 pa je zagrešila ta država sama, takrat ustavno že razglašena za pravno in socialno državo. Trpljenje žrtev vojnih in povojnih zločinov je bilo seveda neprimerno hujše kot trpljenje žrtev nezakonitega izbrisa, toda prejemki po zakonu o popravi krivic so bolj izraz generacijske solidarnosti mlajših generacij, ki za trpljenje teh žrtev niso odgovorne, kot prave odškodnine, medtem ko je nezakonito povzročeno škodo izbrisanim od leta 1992 do danes ta država dolžna poravnati kot pravo, realno odškodnino. Če seveda spoštuje svojo ustavo.

Na vse to in še na marsikaj smo predstavniki in zagovorniki izbrisanih pisno in ustno opozorili ministra Viranta že na pogovoru z njim 27. maja letos. Obljubil je odgovor v dveh, treh tednih, a ga nismo nikoli dobili – tudi v torek v državnem zboru ne.

Kot sem napisal tudi v zadnji polemiki z dr. Rokom Svetličem v Delu, vprašanja uveljavljanja politične odgovornosti za izbris sam raje ne načenjam, ker »vem, da je za izbris in njegovo dvajsetletno nereševanje soodgovoren praktično ves politični razred (s skrajno redkimi izjemami), čeprav eni seveda bolj kot drugi – in če se zdaj spustimo v tehtanje te večje ali manjše krivde enih, drugih in tretjih, bo glavni praktični rezultat ta, da se bomo prepirali o tem, namesto da bi ves razpoložljivi čas, energijo in denar posvetili temu, kako najprej popraviti posledice tega političnega zločina, dokler njegove žrtve sploh še živijo. Tu naj se pokaže, kateri sostorilci tega zločina so vsaj sedaj res pripravljeni odpravljati njegove posledice, kolikor se to sploh še da.« SD in PS kot stranki sicer gotovo nista odgovorni za sam izbris, za neodpravljanje njegovih posledic pa le v manjši meri ali le zadnji kratek čas – kaj sta pripravljeni storiti, da se te posledice sedaj skušajo popraviti v skladu z ustavo, na katero drugače prisegata, pa bosta pokazali s svojim stališčem do tega Virantovega zakona.