Spremenjeni zakon, ki naj bi uveljavljal pravilo »vsak dohodek šteje«, ima še več takih nedoslednosti, zaradi katerih je zajemanje prispevkov za zdravstvo tudi po novem daleč od absolutne solidarnosti. Primer: z novelo se določa kot najnižjo osnovo za plačilo prispevka, ki ga plačujejo samostojni podjetniki, 65 odstotkov povprečne bruto plače v državi. V praksi to pomeni, da bodo vsi podjetniki plačevali enak prispevek ne glede na višino svojih dohodkov. Zakaj ne bi na primer zdravnikom zasebnikom kot osnovo za prispevek določili povprečne plače zdravnikov v javnem sektorju, ki je nedvomno višja od povprečne plače vseh zaposlenih v državi? Ali pa bi za izhodišče vzeli kar dohodek, od katerega se odmerja tudi dohodnina? Plačniki povečanega zdravstvenega prispevka z novelo zakona ponovno razpadajo na tri skupine: na tiste, ki bodo plačevali približno toliko kot tisti, ki svoje prejemke dobivajo samo v obliki plače, na skupino tistih samostojnih podjetnikov, ki se komaj preživljajo in ki bodo plačevali preveč, in na razmeroma veliko skupino tistih, ki bodo še naprej plačevali premalo, čeprav več kot doslej.
Še hujša nedoslednost je, da je minister za zdravje Tomaž Gantar pod pritiskom koalicijskih partnerjev že umaknil plačevanje prispevka iz najemnin in dividend. Verjetno to velja tudi za lastnike jaht, ki dajejo v najem svoja plovila. Ali letala. Šest odstotkov in pol, ki jih bodo tudi poslej zadržali najemodajalci, je že lep dobiček in več kot dobra usmeritev za bodoče investicije. Zakaj neki bi se mučili z ustvarjanjem novih delovnih mest, kjer je treba plačevati tudi vse prispevke, če pa država najmanj obdavči lastnike nepremičnih (in premičnih) objektov. Lastniki si bodo še naprej določali minimalne plače in visoke dobičke, saj bo to najmanj obdavčeni način pridobivanja premoženja. In da ne bo pomote: samostojni podjetnik, ki si dodeli minimalno plačo, in delavec, ki prejema enako plačo v podjetju, ki je na robu preživetja, plačujeta enak zdravstveni prispevek in imata enake pravice iz zdravstvenega zavarovanja.
Pri prebiranju zakona sem morda kakšno stvar spregledal, ampak skoraj zanesljivo ni v njem zapisana trditev, ki sem jo ob načelu »vsak dohodek šteje« pričakoval: da spremembe zakona uveljavljajo pri zbiranju sredstev za zdravstveno varstvo dolgo zahtevano izenačitev vseh oblik dohodkov s plačami in da s tem uresničujejo načelo, da državljani zbirajo ta sredstva solidarno v skladu s svojimi možnostmi in so jim v zameno za to dostopne vse razpoložljive zdravstvene pravice, ki bi jih utegnili potrebovati.
Naloga, da bi poiskali pravičnejšo formulo, je bila za pisce zakona očitno pretežka. Ali pa so se srečevali s preveč nasprotovanji. Kar vidimo, je verjetno kompromisni predlog, ki pa prav zaradi kompromisnosti postaja idealna tarča. Na primer za ministra Gregorja Viranta, ki mu (sicer utemeljeno) očita pavšalno obremenitev ne glede na prave dohodke. Vendar za tem skoraj zanesljivo tičijo neoliberalni guruji, ki ne omahujejo, ko je treba zagovarjati ukinitev minimalne plače, in odločno protestirajo, ko bi bogatejši morali prispevati nekaj deset evrov več iz svojih dividend. Žalostno je, da preostale vladne stranke v nasprotju s svojimi zavezami volilcem popuščajo Državljanski listi in da bo končni finančni izplen zakona morda kar petkrat manjši, kot so pokazali izračuni ob prvem osnutku. Pa gre zgolj za 50 milijonov evrov in ne za milijardo, ki jo bodo hladnokrvno naložili na pleča državljanov – pa ne za njihovo zdravje, temveč za reševanje dveh zasebnih bank.
Gregor Virant utemeljuje svoje nasprotovanje tudi s trditvijo, da je zdravstvo premalo storilo na področju varčevanja in preprečevanja korupcije. Pri varčevanju bi težko našli resor, ki bi storil več kot zdravstvo. V zadnjih treh letih je zdravstvena zavarovalnica izvajalcem znižala cene njihovih storitev za kar 20 odstotkov in jim tako odvzela kakih 300 milijonov evrov, a jim je skupne izgube uspelo zadržati na 70 milijonih, in to kljub temu, da so se plače zaradi Virantovega zakona celo povečale. Ali Virant pozna kak boljši primer varčevanja, ki ob tem ne bi uničil dejavnosti? In kar se korupcije tiče: ne dvomim, da je bila pri vseh večjih korupcijskih aferah v zdravstvu vpletena politika. Spomnite se afere operacijske mize, ki jo je pod preprogo potisnila politično pristranska državna tožilka. Dokler politika v svojih nedrih neguje hazarderje sumljivega slovesa, dokler ne sproži zahtevka po vračilu naropane javne lastnine, toliko časa bo veljalo, da je prav ona glavni izvor sistemske korupcije ali pa vsaj glavni krivec, da se korupcija neovirano bohoti.
In tudi če bi držalo, da bi zdravstvo lahko storilo še več, ali naj kazen za njegovo premajhno učinkovitost prevzamejo državljani? Če je v izgubah zavarovalnica, preprosto zniža cene storitev, ker zaradi tega naraščajo izgube bolnišnic, bodo del stroškov slej ko prej prisiljene prenesti na državljane. Po deležu zasebnih plačil za zdravstvene storitve smo se že zdaj znašli med najbolj nesolidarnimi evropskimi državami. Sprejem zakona, ki bi to stanje vsaj nekoliko popravil, ovira neoliberalne politike te vlade.
Upam, da bodo ukradeno solidarnost državljani učinkovito kaznovali na naslednjih volitvah.