Harij Furlan

Več kot očitno ga vznejevoljijo namigi, da je njegova uspešna karierna pot povezana s proslulo LDS, zato brez zadržkov pove, da ga je h kandidaturi za vodjo NPU, ki ga je vodil pred vrnitvijo na tožilstvo, pravzaprav nagovoril kar sedanji šef protikorupcijske komisije, katerega zelo ceni.

Odstopil nisem ravno zato, ker sem bil prepričan, da se bo v nadaljnjem postopku moje ime opralo. Če bi takrat odstopil, bi naredil napako. Da je sicer prišlo do napake v sistemu, vemo vsi. Toda danes je obtožba v zadevi TEŠ6 pravnomočna, dva obtoženca pa sta že priznala krivdo. Oba sta se odpovedala pritožbi, kar pomeni, da je sodba za oba ključna akterja, torej tistega, ki je podkupoval, in tistega, ki je podkupnino prejemal, pravnomočna. Obtožba nima niti formalnih niti vsebinskih pomanjkljivosti. Če bi jih imela, senat obtožbe ne bi dopustil. Komentarji zapleta pa so pri nekaterih že presegali domišljijo zdravega razuma. Cilj je bil, da se odstrani mene, generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja ali pa še koga tretjega. Ni šlo za naključja, ampak za usmerjan napad. Te pritiske sem vzdržal, veliko pa mi je pomagalo, da me je večina tožilcev specializiranega tožilstva prostovoljno podprla s pisno izjavo, čeprav se jim ne bi bilo treba izpostaviti z imeni in priimki.

Kar pa se nadzorov tiče: v letu in pol na tej funkciji sem bil podvržen že trem nadzorom in odgovoril sem na šeststo novinarskih vprašanj. Ne vem, če je bil kakšen tožilec tako izpostavljen kot jaz.

Ne. V mislih imam nekatere medije, ki so pisali, da je bila gospa Tovšakova izpuščena nalašč, zaradi povezav s preiskavo odkupa delnic Delamarisa v zadevi Bužekijan. Lahko vam povem, da smo v tej zadevi zavarovali približno pet milijonov evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi, prejšnji teden pa je specializirano tožilstvo na okrožnem sodišču v Celju podalo tudi zahtevo za preiskavo zoper pet osumljencev. Tako da tudi te teorije zarote prav hitro padejo.

Nadzor vrhovnega državnega tožilstva je pokazal, da nisem osebno odgovoren. Zahtevo za preiskavo v zadevi TEŠ6 sem moral spremeniti, saj bi sicer cela zadeva padla. Glede nezakonitega pripora Tovšakove pa: deset odvetnikov je delalo za osumljence. Po načelu pravne dobrote bi lahko kdorkoli opozoril sodišče, da Tovšakova ne sodi več v pripor, moja primarna dolžnost pa to ni. A kljub temu so mediji pritiskali name in predvsem name so letele obtožbe. Tudi zato sem se odločil vztrajati, in mislim, da sem se pravilno odločil. Verjemite mi, da bi mi bilo precej lažje odstopiti.

Tudi politiki so že obsojeni na različnih stopnjah, prav tako se zoper nekatere vodijo predkazenski in kazenski postopki. Mislim, da je to zaskrbljujoče za našo državo. Če imamo politike in toliko direktorjev javnih podjetij v postopkih, se je smiselno vprašati, koliko se je ta politika sploh pripravljena dejansko boriti proti organiziranemu kriminalu in korupciji, čeprav o tem veliko javno govori. Tudi Silvio Berlusconi se bori proti organiziranemu kriminalu. Ne poznam politika, ki bi rekel, da ne podpira boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, dokler se ta boj ne dotakne njega.

Tovrstne primerjave so težavne in odvisno je, s kom se želiš primerjati. Mislim pa, da je problem sistemske korupcije v Sloveniji velik in da vpliva že na same temelje pravne države, ne samo pravosodja.

Ne bi rekel, da so zaščiteni, temveč gre po mojem mnenju za nekakšno logiko sosledja. Lažje je preganjati in obsoditi nekoga, ki je aktivno nezakonito ravnal, kot nekoga, ki je moral to osebo nadzirati. Članu nadzornega sveta je težko očitati, da je slabo nadziral določenega menedžerja, še preden je ta menedžer obsojen. Enega stečajnega upravitelja pa imamo že obsojenega, prav tako imamo še eno pravnomočno obtožbo s tega področja. Deluje tudi specializirana skupina, ki vodi predkazenski postopek v tretji stečajni zgodbi. Posamezne zgodbe so kriminalne, ne smemo pa kriminalizirati vseh nadzornih svetov, vseh stečajnih upraviteljev, vse politike.

Konkretnih primerov ne morem komentirati, kar se spornih bančnikov tiče, pa je zagotovo, da določene zgodbe so kriminalne in bodo doživele tudi sodne epiloge. A vse zagotovo ne in vse finančne škode prav tako ne bo mogoče povrniti. Moramo biti realni. Pri preiskovanju bančništva gre še za določene specifike, ki otežujejo preiskavo.

Tudi zaradi tajnosti, pa tudi zaradi samega sistema bančnega poslovanja. Bančna tajnost je do določene stopnje v preiskavi (do pridobitve sodne odredbe, op.p.) ovira, problem pa je tudi, da banke niso dolžne naznaniti kaznivih dejanj. Težava je tudi sam interes bank za preiskavo, ki ni vedno prav velik.

Seveda obstajajo tudi takšni primeri. Nekateri so maksimalno izkoristili luknje v zakonodaji. Ob tem se je treba vprašati, kdo je pripravljal takšno zakonodajo, zakaj je omogočala takšne manevre. Vedno ne gre le za naključja. Zakonodaja je včasih pisana na kožo nekomu, da izpelje določene posle. A to se nato pokaže šele čez šest, sedem, osem let. Žal pogosto opazimo nepravilnosti, pri katerih pa ni mogoče dokazati vseh elementov kaznivega dejanja. Moje vodilo je: preganjajmo tisto, o čemer smo prepričani.

Težko rečem. Pravo je namreč stvar razuma in ne čustev, in ne bi rad deloval paranoično, kot da povsod vidim zaroto. Čeprav sem prepričan, da v nekaterih primerih ni šlo za naključja.

Najprej je v preiskavi sodelovala samo tožilka Blanka Žgajnar, kasneje sem ji zaradi obsežnosti zadeve dodelil še tožilca Boštjana Jegliča. Dodelil sem jima še enega strokovnega sodelavca, hkrati pa se je tudi kriminalistična skupina okrepila še z dvema ali tremi preiskovalci. Da preiskava traja tako dolgo, se ne smemo čuditi, saj policija pri hišnih preiskavah zaseže ogromno dokumentacije in elektronskih podatkov, ki jih je treba pregledati in vse skupaj analizirati. To je filigransko delo, ki zahteva svoj čas. V primeru Janković gre za več sklopov, ki se preiskujejo in so med seboj povezani. Če bi se odločili, da se poda ovadba samo za en sklop, jo že napišemo, če pa tožilec in kriminalisti ocenijo, da gre za prepletene zadeve, ki jih je pametneje obravnavati skupaj, terja preiskava več časa. Očitno je v primeru Jankovića tako. Gre za odločitev preiskovalcev, predvsem kriminalistov. Oni namreč podpišejo ovadbo, čeprav je res, da v obsežnejših preiskavah poteka tesno sodelovanje kriminalistov in tožilcev, zato da ne prihaja do vračanja ovadb in zahtev po dopolnitvi.

Preiskava Zorana Jankovića sicer ni edini tako obsežen primer. Podobno se dogaja s preiskavo NKBM, kjer gre prav tako za več sklopov in dalj časa trajajočo preiskavo. V tovrstnih primerih ni prav nič hudega, če se predkazenski postopek zavleče kakšen mesec dlje in je zato bolj kakovostno opravljen. Vsak primer je zgodba zase. V zadevi Merkur smo denimo en sklop preiskave, v katerem je bila kasneje dosežena obsodilna sodba, ločili od ostalih. Dalo se ga je oddvojiti in sodni epilog je bil zato hiter. Vedno pa to ni mogoče in prav je, da tožilec presodi, kaj je najbolj primerno.

To se dogaja v večini primerov, ne samo v zadevi Janković. Ko zasežete dokumentacijo in jo analizirate, se primer širi in pojavljajo se novi sumi.

Primeri gospodarskega kriminala se v zadnjem času odvijajo hitreje zaradi ustanovitve Nacionalnega preiskovalnega urada, specializiranega tožilstva in specializiranih oddelkov sodišč. Čim vložimo obtožbo, jo hitro obravnava specializirani oddelek sodišča. To so nove okoliščine, ki jih v obdobju, o katerem govorite, še ni bilo. Tudi če ne gre za priporno zadevo, pride od obtožbe do začetka sojenja že v nekaj mesecih, prej pa smo v nepripornih primerih lahko na glavno obravnavno čakali tudi šest, sedem let. Hkrati so tudi kriza in družbene razmere razkrile nekatere starejše zgodbe, ki so se izkazale za nezakonite.

Bolj kot zaporne kazni je po mojem mnenju pomembno, da se čim večji del tega premoženja dobi nazaj. Prav to je namen zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki pa je bil sprejet zelo na hitro. Kritizirali so ga prav vsi, in po slabem letu in pol njegove veljave ga že popravljajo.

Tudi v kazenskem postopku lahko sodišče obsojencu vzame premoženje, toda le tisto, ki izhaja neposredno iz konkretnega kaznivega dejanja. Vsi pa vemo, da storilci razpolagajo še z neprimerno večjim premoženjem. Zakonodajalci so se zato odločili, da se za te primere uveljavi obrnjeno dokazno breme (storilec mora pojasniti, od kod mu denar, op.p.), postopek pa se vrne iz kazenskega v civilno sfero. To pomeni, da moramo specializirani tožilci vlagati tožbe na pravdnih oddelkih sodišč. Prve tožbe smo že vložili, nekatere so še v pripravi. So pa težave s sledenjem premoženja nezakonitega izvora, in tudi enoletni rok za finančno preiskavo je prekratek. Po enem letu finančne preiskave, ki jo lahko vodi vsak tožilec, mora nato tožilec specializiranega tožilstva v enem mesecu vložiti tožbo na sodišče. Torej tožbo v zadevi, ki je ne pozna, saj jo je prej vodil drug tožilec. V tem primeru je rok za vložitev tožbe bistveno prekratek. Zato sem predlagal tej in prejšnji vladi, da se zakon o državnem tožilstvu spremeni, tako da bi lahko zaposlili tudi strokovnjake, ki niso tožilci. Denimo pravobranilca ali sodnika s civilnega področja, ki imata izkušnje na področjih, kjer jih mi nimamo. Načelno podporo smo dobili, kaj več pa žal ne.

Sam sem bil pristaš odvzema premoženja le v okviru kazenskega postopka. Največji problem pa je premoženje izslediti. Zavarujemo ga že lahko – trenutno smo zavarovali za več kot 230 milijonov evrov premoženja – vprašanje pa je, kolikšen delež bomo lahko dobili nazaj in koliko ga dejansko sploh še obstaja.

Zemljiški dolg poznamo od leta 2002 in izkoristili so ga predvsem tajkuni, da so zavarovali svoje premoženje. Možnosti tožilcev, da pridemo do teh zemljiških pisem, so zelo majhne. Gre za konkretno oviro, ki bo nastala pri vračanju premoženja. Kolega iz Maribora, tožilec Drago Šketa, se je veliko ukvarjal s tem vprašanjem in ocenil je, da bi lahko postopki za odvzem premoženja, ki je zavarovano z zemljiškim dolgom, trajali tudi do petnajst let. To je problem. Ni pa pošteno, da ljudje, ki so pred desetimi leti napisali zakon, ki omogoča zemljiški dolg, pričakujejo, da bo zdaj težavo rešila peščica tožilcev. Gre za sistemski problem, o katerem imajo strokovnjaki s področja civilnega prava, doktorji znanosti, vrhovni sodniki različna mnenja. Res pa je tudi, da postopkov dokončnega odvzema premoženja, ki so zavarovani z zemljiškim dolgom, še ni bilo. Tako sodna praksa še ne obstaja, mnenj pa je več.

Disciplinskih postopkov ne vodi specializirano tožilstvo, pač pa vrhovno državno tožilstvo. Glede primera tožilke lahko povem, da je že dalj časa, kakšne štiri mesece, bolniško odsotna, zato sem nekatere primere, ki jih je obravnavala, predodelil v delo drugim tožilcem. Drugače pa mora biti vsakemu, ki je pod sumom določenih nepravilnosti, omogočen zakonit postopek. Mimo tega ne moremo. Na to, ali trajajo neki postopki dolgo ali ne, specializirano tožilstvo nima nobenega vpliva, verjamem pa, da si vsakdo, ki se znajde v postopku, želi, da se stvari čim prej razčistijo.

Do kakih neposrednih groženj, vsaj kolikor vem, ne prihaja. Se pa dogajajo bolj prefinjeni, »by pass« primeri groženj, denimo preko poskusov diskreditacij. Da bi bil kdo od velikih direktorjev ali politikov tako naiven, da bi potrkal na vrata in rekel, povejte mi za ta primer, tega seveda ni. Čeprav se najdejo tudi primeri, ko denimo visok policijski funkcionar vpraša tožilca, naj mu pove, ali bo stekel postopek proti nekemu direktorju, ki ga pač slučajno pozna. V takšnih primerih tožilcu seveda ne preostane drugega, kot da človeku vljudno pove, da se o tem z njim nima kaj pogovarjati. Vendar takšnih primerov ne jemljemo kot nekaj resnega, saj moramo vendarle biti razumni.

To je nov institut, ki ga poznamo leto in pol, v naši praksi pa se je prijel precej bolje, kot so pričakovali celo največji optimisti. Dejstvo je, da nad vsakim sporazumom bedi sodišče, in če ni pravičen, ga ne bo potrdilo, s čimer bi moralo biti poskrbljeno za to, da je kazen pravična. Ta institut drugače prihaja iz ZDA in se mu pravzaprav reče procesno mešetarjenje, čemur se ne gre čuditi, saj gre dejansko vedno za neko tehtanje, vsak nekje popusti, nekje pridobi. In mislim, da se bo sčasoma, s prakso, tak način reševanja postopkov še dodatno izoblikoval. Je pa že zdaj jasno, da je ta institut dobro zaživel v praksi, kar potrjuje tudi podatek, da je preko teh sporazumov našim tožilcem krivdo priznalo že okoli 50, 60 ljudi. In če tega ne bi bilo, se tudi mi ne bi mogli lotiti vseh novih primerov, ki jih zdaj obravnavamo. Enako velja za sodišča. Za vse ta nova rešitev prinaša precejšnjo razbremenitev.

Ustanovitev NPU je predstavljala največjo reorganizacijo kriminalistične policije v Sloveniji, to je bil resnično velik projekt. Bilo je tudi nekaj težav zaradi mnenj, tako iz vrst policije kot od zunaj, da takšnega urada ne potrebujemo. A se je sčasoma pokazal kot dobra rešitev, kar kažejo tudi rezultati NPU. Cilj je bil dobiti najboljše kriminaliste iz vse države v en center. A če bi jih dejansko z vseh območij naenkrat »potegnili« na NPU, to je kakšnih 70 ali 80 kriminalistov, specialistov za gospodarski kriminal, bi s tem avtomatično oslabili policijo po vsej Sloveniji. Zato smo morali najti rešitev v postopnem prehodu teh ljudi. Drug problem je bil prihod zunanjih članov, saj je šlo za ljudi, ki o policijskem delu niso vedeli nič in jih je bilo treba še usposobiti, prišli so namreč iz bank, borz, carine, in so precej prispevali k uspešnosti NPU. Skratka, NPU je upravičil svoj obstoj in dosega dobre rezultate. Drugačen, parcialen pristop po mojem mnenju ni več mogoč, treba je koncentrirano zbrati najboljše ljudi in se lotiti primerov iz nekega centra.

Glede sodelovanja med NPU in specializiranim tožilstvom pa lahko rečem zgolj to, da se o tem res nimamo kaj spraševati. Samoumevno je, da mora biti sodelovanje dobro oziroma optimalno in da ne potrebujemo odredb o sodelovanju, v katerih bomo predpisovali, kako prijeti za kljuko. Ve se: policija je organ preiskovanja, tožilec je tisti, ki odloča o pregonu. Vsakdo mora prevzeti svoj del odgovornosti in delati v okviru zakona o kazenskem postopku, vse drugo je odveč. Ste mogoče kdaj v Nemčiji ali Italiji slišali, da bi tožilca spraševali o tem, kakšno je sodelovanje s policijo? Seveda ne, ker je to samoumevno.

Je dobro, to lahko rečem, seveda pa včasih pride do kakšnih različnih pogledov, a to je nekaj povsem normalnega.

Najprej je treba ločiti, v kakšnem smislu naj bi uhajale informacije. Ali nekdo daje informacijo nekemu osumljencu, da bi mu pomagal prikriti neko kaznivo dejanje, ali pa nekdo da informacijo nekemu novinarju, da se bo zgodila hišna preiskava in bo lahko ta zato napisal lep članek. Sam sem bil vedno proti dajanju kakršnihkoli informacij pod mizo. In zagotavljam vam, da niti kot direktor NPU niti kot vodja specializiranega tožilstva nobenemu novinarju nikoli nisem dal informacije pod mizo, ker mislim, da tožilcu to enostavno ne pritiče. Je pa odtekanje informacij problem, saj ni škodljivo samo za postopek, ampak je moteče tudi za druge, ki delajo na določeni zadevi, pa tudi za ugled same institucije.

No, glede tega si nima smisla zatiskati oči. Kakšna informacija verjetno kdaj »uide« tudi h kakšnemu osumljencu. To se je dogajalo, se dogaja in se bo verjetno vedno dogajalo, saj še tako zaprt sistem tega na žalost ne more preprečiti. Zmeraj je tu še človeški faktor in ta možnost zmeraj obstaja. Nobenega sistema namreč ni mogoče tako hermetično zapreti, da boste lahko stoodstotno prepričani, da ne bo nikoli odtekla nobena informacija.

Poglejte, ne vem, nisem še slišal za tak primer, a morate vedeti, da lahko ljudje tudi blefirajo. Če bi bile takšne zgodbe resnične, pa so žalostne in jih je treba preganjati.

Bil sem vodja skupine za pregon organiziranega kriminala že v obdobju od leta 2004, dve leti kasneje, ko je bil pravosodni minister Lovro Šturm, Barbara Brezigar pa generalna državna tožilka, pa je bil zakon spremenjen. Takrat je s spremembo zakona prenehal mandat vsem članom skupine razen meni, zato sem generalni tožilki dejal, da to ni prav in da mora prenehati tudi meni, a se ni strinjala, češ da sem vodja in da je treba na tem mestu zagotoviti kontinuiteto. Takrat to ni motilo nikogar. Ko sem kandidiral za direktorja NPU, sem bil na intervjuju pred neodvisno komisijo, na specializirano tožilstvo pa me je imenoval državnotožilski svet, za katerega mnenje ministra ni obvezujoče. Katarino Kresal in Aleša Zalarja sem v življenju videl na nekaj uradnih sestankih, na katerih je bilo prisotnih več ljudi, prej nikoli, potem nikoli.

In zdaj bom tudi povedal, zakaj sem odšel na NPU. V to, da prevzamem mesto vodje, me je prepričal Goran Klemenčič (vodja komisije za preprečevanje korupcije, op.p.). Poznam ga še iz časov, ko sem delal podiplomski študij in mi je na priporočilo profesorja Boštjana M. Zupančiča svetoval pri izboru literature. Od takrat se poznava in lahko rečem, da ga spoštujem kot strokovnjaka in kot človeka. On je bil tisti, ki me je nagovoril. Kaj ima on s politiko razen tega, da je bil raje nekaj časa brezposeln kot še naprej državni sekretar na notranjem ministrstvu, pa ne vem. To je vsa moja zgodba s politiko, zato odločno zavračam vse takšne povezave.

S temi delitvami se ne ukvarjam. Če gospo Brezigarjevo srečam na hodniku, jo pozdravim in ona pozdravi mene, to pa je tudi vse.

Ko sem februarja lani prevzel mesto vodje, nisem zahteval nadzora zoper nobeno konkretno osebo. Sem pa po razveljavitvi dveh razpisov za dodelitev novih članov v specializirano tožilstvo, in potem ko sem ugotovil, da se dejansko stanje v določenem delu ne ujema z evidencami in da obstajajo nekateri zaostanki, o tem obvestil generalnega tožilca. On se je potem odločil za uvedbo nadzora nad delom vseh tožilcev, tako da so bili pregledani vsi, vključno z mano. Namen je bil, da se zaostanki rešijo in omogoči čim bolj optimalen način dela.

O tem, ali je Blanka Žgajnar primerna za članico specializiranega tožilstva, odloča državnotožilski svet, ki pa ni vezan na moje mnenje. Sam ji v svojem mnenju nikoli nisem očital nestrokovnosti. Kar zadeva odnose znotraj specializiranega tožilstva, pa lahko povem, da je tudi vrhovni tožilec Boris Ostruh, ki je ocenjeval moje delo, ugotovil, da nima podatkov o morebitnem neustreznem odnosu do sodelavcev. Menim, da mora delo potekati karseda normalno, če pa nekdo ni podpisal neke izjave, je še daleč do tega, da bi mu karkoli zameril. Do vseh tožilcev skušam biti enak, takšne stvari v nobenem smislu ne vplivajo na moj odnos do ljudi, konec koncev tu ne gre za nič osebnega, ampak zgolj za opravljanje službe.

Drži, da se kriminal globalizira. Evropa gre v smer poenotenja dokazov, njihovega zbiranja in čim bolj enotnega postopka. Glede veljavnosti dokazov, pridobljenih v tujini, je stvar taka, da je sodišče vezano na formalno presojo dokazov, ne pa na neka pravila, kako bo presojalo, ali je dokaz veljaven ali ne. Je pa dejstvo, da smo v naš zakon o kazenskem postopku uvedli tako imenovano doktrino sadežev zastrupljenega drevesa, uvoženo iz ZDA, a je pri nas strožja kot v ZDA. Tam namreč poznajo štiri izjeme, ko lahko sodišče še vedno upošteva dokaz, čeprav je nezakonito pridobljen. A pri nas jih v sodni praksi zelo redko sprejmejo, saj imamo glede tega zelo strogo izključevalsko pravilo. Kar se konkretnega primera tiče, pa raje počakajmo na sejo višjega sodišča, ki bo oktobra.