Ko smo pred dvema desetletjema postali lastniki certifikatov, nisem imel pojma, kaj naj naredim s svojim, niti z onima od otrok, ki sem ju dobil, certifikata namreč, v varstvo. Z današnjimi kritičnimi očmi in na podlagi izkušenj bi mi le malokdo rekel, da sem ravnal kot dober gospodar. Nekam, kamor bi jih morda vložil, ker se je več ljudi odločilo za to in je bilo podjetje slovenski zaščitni znak, nisem mogel priti. Najprej so imeli prednost delavci tega podjetja, ostali pa so čakali v dolgih vrstah, ki so se vlekle po pločniku pred firmo. Ob vsej, tudi splošni, ne samo moji negotovosti ob tej finančni novotariji se mi ni dalo zapravljati ur za nejasne obresti vloženega papirja. Tako sem svoj kapital in kapital svojih otrok prodal prvemu potujočemu krošnjarju. Ta me je nagradil s takojšnjim izplačilom, ki je za tri certifikate znašalo približno 400 nemških mark, torej ob prilagoditvi cen približno toliko kot današnjih 400 evrov. Ob upoštevanju ljudskih modrosti o vrabcih in golobih se mi je zdela odločitev dovolj gospodarna. Kasnejši čas je približno potrdil Mencingerjevo oceno o majhni vrednosti tega državnega darila prebivalcem. Večina ni dobila ničesar uporabnega, nekateri pa kar veliko. Pred kratkim sta mi prijatelja zakonca zaupala, da sta s prodajo certifikatov v najugodnejšem trenutku prišla v skupnem iztržku skoraj do vrednosti garsonjere v Ljubljani. Jaz sem menda garsonjero oziroma več dvorcev pomagal kupiti Darku Horvatu.

Banke tujcem v roke!

Seveda sem se ob tem takoj zatopil v premišljevanje o svojih odločitvah in prišel do neizpodbitnih ugotovitev, kaj vse bi, če bi… In ker nisem, sem še s posebnim veseljem sedel v klop kot najposlušnejši učenec, ko smo na naš inštitut, ki se sicer ukvarja z mnogimi odtenki kriminalnega vedenja, povabili ugledna slovenska strokovnjaka, ekonomista in sociologa. Oba se ukvarjata s podobnim področjem, ali, kot sem razumel, z vprašanjem, kaj storiti, da nam bi šlo na gospodarskem področju bolje. Oba pripadata generaciji srednjih let, kar priča o dovolj bogatih izkušnjah, in oba sta videti prepričljiva tudi zato, ker svojih uslug ne dajeta na razpolago zgolj določeni politični opciji, pač pa imata dovolj pogosto do vseh izrazito kritično držo.

Ko sta opisovala svoje izkušnje, je bilo slišati našemu delu povsem domače. Karkoli sta mogla videti od blizu, je dišalo po kriminalu ali pa vsaj po korupciji. Zato je zlasti ekonomist izstopil iz marsikatere pomembne druščine, ki je delovala v nasprotju z njegovimi načeli.

Kriminološko omizje, z menoj vred, je postajalo vse bolj zaskrbljeno in končno je padlo vprašanje, kaj se da v takih razmerah narediti. Njun odgovor je bil hiter, jasen in energetsko prepričljiv. Slednje pomeni, da za odgovorom čutiš človeka, ki z vsem svojim bitjem podpira idejo in živi zanjo. Takemu je težko kar na hitro ugovarjati že zaradi tega dejstva samega. Toliko težje, če res nimaš kakšnih prepričljivih nasprotnih argumentov. In popolnoma nemogoče, če imaš – tako kot jaz – le mizerno znanje, prav take rezultate svojih finančnih podvigov ter skromen nabor izključujočih se medijskih informacij.

Takole sta rekla: edini pravi odgovor je popolna privatizacija, ključne ustanove, zlasti banke, pa je treba dati tujcem v roke. Seveda ne komur koli, a neka nemška finančna institucija se jima je zdela povsem zaupanja vredna za prevzem in vodenje naših bank. Svoj odgovor sta ilustrirala z grafi, ki sem jim težko sledil, a kakorkoli sem obračal njune trditve, vse se mi je na koncu steklo v eno samo preprosto vprašanje. Bilo je tako enostavno, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem zbral pogum in ga zastavil. V takih razmerah je vselej mogoče pričakovati, da ti bodo zelo vljudno in ne povsem naravnost, a še vseeno dovolj razumljivo dali vedeti, da s tako skromnim znanjem ekonomije nisi kos debati. Takole sem tvegal: »Hočete torej reči, da je jedro naših težav v tem, da pri nas nimamo ljudi, ki bi bili strokovni in pošteni obenem?«

»Točno tako!« je kot iz topa sledil njun odgovor. Najprej sem si oddahnil; kamen, ki se mi je odvalil od srca, je moral odmevati po vsej sobani. A z njuno potrditvijo moje slutnje so se težave prav hitro vrnile. Nič mi ni bilo jasno. V vsej Sloveniji ne premoremo par ducatov poštenih strokovnjakov? Bral sem nedavno poročilo Braneta Kastelica iz Londona, kjer pravi: »Banke dlako menjajo, nravi pa ne.« Iz članka je razvidno, da gre za milijardne grehe bankirjev. Banka se mi sicer zdi priročno poimenovanje za skupino ljudi, ki se po potrebi kar nekako skrijejo, a najbrž tudi računalnik ni programiran tako, da bi sam brez ukazov bankirjev goljufal vse po vrsti. Pri tem gre za milijarde evrov samo pri kaznih, ki jih morajo plačati te žlahtne ustanove. Če vemo, kaj pomeni poldruga milijarda evrov za Slovenijo, je to povsem sprejemljiva vsota za eno samo britansko banko, HSBC, ki je toliko plačala zaradi pranja denarja. Je banka torej ustanova, v kateri je (tudi pri nas) po definiciji nemogoče ravnati pošteno?

Poleg tega je splošno znano, da ob vseh polomijah bank bankirji še vedno bogatijo. Ali to pomeni – s tem spet tvegam vprašanje v ekonomiji nerazgledanega človeka – da državljani kot vlagatelji v banke izgubljamo vse več denarja, bankirji pa ga vse več dobivajo?

Ko je v NLB prišel Medja kot mlad in perspektiven kader, sem se o njegovih dveh potezah pogovarjal s prijateljem, ki je iste stroke kot Medja, ob tem pa še stečajni upravitelj in vodja uspešnega podjetja, ki nudi storitve ekonomskega svetovanja. Najprej mi je šlo v nos, da je bila njegova prva skrb, s kakšnim avtomobilom se bo vozil. Zdelo se mi je dovolj, da bi ga morali takoj odsloviti. Človek, ki mu je v slabo stoječi banki prva skrb posebne vrste udobje in za katerega ena znamka višjega razreda ni dovolj dobra, ampak mora biti razkošje prav po njegovi meri, nima občutka za družbene razmere.

A sem naletel na hladen tuš. Prijatelj je mirno odgovoril, da bankirja ne jemljejo resno, ko se gre pogajat, če se ne pripelje v ustrezno dobrem vozilu. Pomislil sem – torej, kolikor večji znesek potrebuješ, s toliko dražjim avtomobilom se moraš voziti naokoli. Se je pa strinjal z menoj glede drugega pomisleka. Nisem razumel, zakaj je treba za storitve kadrovske službe najeti tujo firmo in ji plačati 680.000 evrov za nasvet, koga vzeti v službo. Prijatelj se je strinjal z mano, a je za razliko od mene razumel. Tako pač gre v teh krogih, je mirno pripomnil. To da so povezani posli in z njimi prav take usluge. Spomnil sem se nekdaj sloveče slovenske tovarne, ki je pred leti za svetovalne posle odvetniku (domačemu) plačala v nekaj letih 4,5 milijona evrov. Odvetnik bi moral delati vsa ta leta vsak delovni dan v celoti samo za to firmo in pri tem bi morala biti njegova tarifa 600 evrov na uro, da bi se znesek nekako izšel.

Pa sem šel brat sveže komentarje nekaterih najuspešnejših slovenskih podjetnikov, Igorja Akrapoviča, Sandija Češka in Dušana Olaja. Akrapovič postavlja v ospredje nujnost privatizacije. Tako kot moja akademska kolega, ki sta nam prišla predavat na inštitut. Akrapoviču verjamem, a z dopolnilom. Tako kot Češko, Olaj in še mnogi drugi uspešni podjetniki Akrapovič očitno dela strokovno in odgovorno. Njegovi delavci niso na cesti, od njih najbrž veliko zahteva in jim ustrezno daje. A na drugi strani imamo še večjo množico zasebnih podjetij, kjer razmere delavcev spominjajo na Dickensove opise zgodnjega kapitalizma, ki ga je najbrž v dobršni meri oživila Thatcherjeva, mnogim slovenskim podjetnikom pa se tudi ne zdi napačen.

Privatno ali državno – vseeno

Ker sem dovolj star, se dobro spominjam tudi številnih podjetij v času socializma. Odgovornost in zavzetost mnogih »rdečih direktorjev« sta bili na enaki ravni kot pri danes najuspešnejših podjetnikih in temu podobnih firmah. Z eno pomembno razliko – takratni direktorji so predano delali za denar, ki bi mu današnji podjetniki rekli drobiž.

Da bi bila zmeda popolna, sem šel brat še intervju z Dušanom Mramorjem. Kot dekan Ekonomske fakultete je dograjeval sistem kvalitetnega študija. Fakulteta se je s pridobitvijo najzahtevnejših mednarodnih akreditacij prebila v najboljši odstotek fakultet na svetu. Njeni diplomanti imajo dobra znanja in kompetence.

Naj zaključim s tveganimi vprašanji: je med toliko slovenskimi visoko strokovnimi ekonomisti nemogoče najti ljudi, ki bi ob prihodu v banko najprej pomislili na kaj drugega kot na to, v kako mehko oblazinjeno limuzino bodo pogreznili svojo rit? Lahko tak sveži kader računa na podporo sebi podobnih, da bodo skrbeli za razumno dodeljevanje kreditov? Bo lahko kadrovsko izbiro prepustil domači kadrovski službi in s tem prihranil kakšen milijon evrov? Je Mramor s kolegi usposobil vsaj deset odstotkov takih diplomantov? Moralo bi zadostovati za vso Slovenijo oziroma njena ključna mesta v gospodarstvu.

S tem najbrž pridemo tudi do odgovora, ali privatno ali državno. Najbrž popolnoma vseeno. Na obeh straneh imamo odlične in porazne izkušnje, večinoma odvisno od osebne integritete vodilnih. Zato je tudi klasično vprašanje, ali naj se politika vmešava v gospodarstvo, z običajne perspektive nerešljivo. Zamislimo si GG Mišiča, ki bi ga politika nastavila brez zadrege naravnost v Luko Koper. Ko bi imeli razlog verjeti njegovim obljubam, da bo v kratkem razkril vse finančne malverzacije in vzpostavil pošten sistem, bi iskreno lahko rekli, da smo komaj čakali na takega človeka. Enako bi veljalo za vse tako nastavljene, ko bi le imeli naše zaupanje. Seveda GG Mišič ne more uživati tega zaupanja glede na pot, ki jo je prehodil pred pravkar pridobljenim položajem.

Navaden človek, s tem mislim na tiste, ki so na robu preživetja, praviloma kliče na pomoč politiko. Delavce propadlih podjetij in propadajočih regij hodijo obiskovat ministri, kmetovat oziroma hlev kidat občasno tudi predsednik države. Nihče od ogroženih ne bo rekel, naj se država ne vmešava v gospodarstvo. Vsi bi bili veseli, ko bi država lahko omejila pohlep podjetnikov, ki uničujejo mnoga življenja. Prav tako bi bili veseli, če bi pometla pred svojim pragom in kljub stiski vzpostavljala sistem, ki bi vsem omogočal dostojno preživetje. Je sploh kaj upanja, da bi prevladal preprost kriterij poštenja vsaj na tistih področjih, kjer se ni treba prepirati o zmagovalcih druge svetovne vojne?