Zakon je lep primer zakonodajne brezzobe zveri. Rodila ga je pobuda poslancev državnega zbora z namenom, da bi država zagotovila dodatna proračunska sredstva za izpeljavo sprva štirih, od leta 2002 pa petih ključnih oziroma »nujnih programov«. Ob sprejemu je zakon zagotavljal skupno skoraj 104 milijone sredstev, vendar je bilo v obdobju 1999–2013 dejansko porabljenih le nekaj manj kot 34 milijonov, torej 32 odstotkov denarja. Poslanci so kot nujne programe potrdili približevanje mednarodnim standardom za splošne knjižnice (nakup knjig, bibliobusov, informatizacija) ter ureditev prostorskih pogojev javnih zavodov; pri obeh se realizacija v zadnjem petletju giblje okoli 20 odstotkov. Nekoliko boljša je pri nadaljnjih dveh programih: razvoju ljubiteljske kulture (42-odstotna) ter spodbujanju kulturniških mrež (knjigarne, kinematografi, mladinski kulturni centri), kjer je bila realizacija 86-odstotna. Kot nujno zakon definira tudi sanacijo objektov kulturne dediščine, kjer je bilo v zadnjih petih letih od 25 realiziranih 6 milijonov, zakonsko določena sredstva je od 95 projektov v celoti počrpalo le sedem projektov, ki so izpolnjevali razpisne pogoje ministrstva, 54 projektov, kar je več kot polovica zakonsko določenih projektov, pa se sploh še ni začelo izvajati.
»Nujne programe v kulturi« torej slovenska država vidi v stavbni dediščini, javnih zavodih, knjižnicah, ljubiteljski kulturi in kulturniškem mreženju. Pri tem je nemogoče mimo nerodnega poimenovanja zakona, ki, četudi prejudicira »nujne programe«, ob pripravi novel ni predmet širše javne razprave o tem, kaj je nujno, kaj manj nujno in kaj morda sploh nenujno. Na vprašanje, kako je ministrstvo »nujne programe« sploh določilo, pojasnjujejo, da so jih oblikovale strokovne službe MK v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. V pojasnilu so zapisali tudi naslednji stavek: »Zelo pomembno vlogo so imeli tudi poslanci, ki so zakon sooblikovali do te mere, da je bil na koncu izglasovan soglasno, ne glede na politično pripadnost.« Z branjem med vrsticami lahko pridemo do sklepa, da si je zakon podporo pred 15 leti zagotovil kot plod seštevka želja, metode pisanja nakupovalnega seznama po načelu »za vsakogar nekaj«, kar potrjuje tudi njegov decentralistični profil. In da gre za tipičen zakon, ki je plod interesov, ne pa strokovne razprave in razsoje, resnične politične podpore ter realnih proračunskih možnosti, zaradi česar ne preseneča, da živi le na papirju.
Poskus noveliranja zakona se zdi ob tako počasnem izvrševanju rezultat inertne odsotnosti razmisleka, saj gre za seznam želja, ki ob soočanju s proračunsko realnostjo vedno znova pogori. Pri sedanji hitrosti bi lahko na dejansko realizacijo zakona računali okoli leta 2045. Včeraj pred zaključkom redakcije smo z MK prejeli informacijo, ki naša razmišljanja potrjuje: po tem, ko je ministrstvo pripravilo in v medresorsko usklajevanje poslalo še tretjo novelo zakona, je bil postopek njegovega podaljšanja zaradi pomanjkanja sredstev v proračunu za leto 2014 ustavljen. »Brez zagotovitve ustreznega deleža v proračunu ni smiselno vztrajati na podaljšanju zakona,« spoznavajo.
Simptomatično je, da ministrstvo razmisleka na to temo očitno ni opravilo samo, pač pa so k streznitvi pomagali drugi resorji. Ker slovenska kulturna politika proračunske nestabilnosti pač ne zna izkoristiti za redefinicije prioritet in ciljev, to namesto nje stori prvi kulturni politik v deželi, Uroš Čufer.
