Adi Urnaut: Očitno nisem slovenska legenda

O starih časih se Adi Urnaut rad pogovarja. Drugače je, ko beseda nanese, kako z njim ravnajo športni politiki. Resda je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo, a nagrajen je bil za dosežke v sedeči odbojki, kjer je deloval v zadnjem obdobju, za nagrado pa ga je predlagala Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite. Malce nenavadno za nekdanjega vrhunskega odbojkarja, ki je za jugoslovansko reprezentanco zbral 320 nastopov, osvojil tri kolajne na sredozemskih igrah (1963, 1965 in 1967), bronasto odličje na univerzijadi (1965) ter bil njen kapetan med letoma 1967 in 1971. Večkrat je nastopil tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih, tuji novinarji pa so o njem pisali hvalospeve. Zdaj je star 72 let in še vedno aktiven možak. Skupaj z družino se je odpravil v Herning na Dansko, kjer je spremljal nastope najmlajšega sina na evropskem prvenstvu.

Hodim na tekme in spremljam slovenske odbojkarje. Lastno odbojko sem zdaj pustil ob strani in prepustil delo mlajšim rodovom. Sem pa v stalnem stiku z vsemi tremi sinovi, ki so vsi dejavni v odbojki. Največ se pogovarjam s Tinetom, s katerim sem tudi prišel na Dansko.

Odbojka je toliko napredovala, da je ne moremo primerjati. Vsak poskus primerjave je smešen, saj igralci danes trenirajo bistveno bolje, vsi so profesionalci, zato so popolnoma izpopolnjeni odbojkarji.

Večkrat se pogovarjamo o tem. Pogostokrat grem na velika odbojkarska tekmovanja in se srečujem s starimi prijatelji, ki so igrali za druge reprezentance. Skupaj se spominjamo lepih trenutkov.

Veliko jih je. Denimo na svetovnem prvenstvu v Moskvi sem imel po dveh dneh krvave žulje na podplatih. Mislili smo, da ne bom mogel več igrati, a je prišla neka Rusinja, ki mi je očistila rano, jo namazala in lepo povila. Znova sem lahko igral že naslednji dan.

V Sloveniji se do mene vedejo normalno in primerno statusu igralca, ki je bil dejaven pred petdesetimi leti. V tujini je drugače. Na Hrvaškem, Srbiji in drugod po Evropi se pogostokrat spomnijo name, zato me tudi vabijo na različna dogodke. Zunaj sem še vedno zelo spoštovan nekdanji odbojkar.

Nisem ravno pionir, mogoče zgolj v tem, da sem prvi igral bos. Pred menoj je bil zelo kakovosten igralec zdaj že pokojni Vlado Skrbinjek, tudi Matjaž Jedretič je bil odličen, tu nekje je bil še Viktor Krevsel, ki pa ni mogel priti tako blizu reprezentance kot jaz. V jugoslovanski reprezentanci sem bil najdlje, skupno kar 13 let, večkrat pa sem bil tudi razglašen za najboljšega igralca.

Ob ženi in treh sinovih odbojko igrajo tudi vnuki. Andrejev sin Aljoša igra v Belgiji, enako velja za vnukinjo Katjo, drugi sin Matjaž je v Franciji, oba njegova sinova pa prav tako že igrata pionirsko odbojko. Še vedno igra tudi Matjaž, ki je hkrati trener in ima v ekipi Slovenca Nejca Zemljaka.

V zadnjem obdobju bolj malo, saj sem bil do lani selektor reprezentance v sedeči odbojki. Težko je biti na vseh koncih. Kljub temu se dobivamo vsako leto. Če se pojavi možnost, seveda skočim na obisk, predvsem v Belgijo k Andreju, bil pa sem tudi v Franciji pri Matjažu.

Nanj vedno gledam tako, kot gleda oče na svoje otroke. Ponosen sem na Andreja in Matjaža, a ne morem mimo tega, da je Tine trenutno med najboljšimi v Evropi. Velika čast je, da je slovenski kapetan, precej pa pove, da ga je v svoj klub Izmir povabil takšen trener, kot je Glenn Hoag. Zanj je bilo dobro, da je igral v Italiji, kjer imajo najmočnejšo ligo z najboljšimi trenerji. Še vedno pa se lahko uči in napreduje.

Kar precej. Predvsem sem vesel, ker me Tine večkrat vpraša za nasvet. Velikokrat me tudi pogleda na tribuno, da mu pokažem, kako naj odigra v posamezni akciji. Veliko se pogovarjava, moje nasvete pa rad posluša.

Predvsem o tem, kako izvesti posamezne udarce in celotne napade. Vedno ga opozarjam, da mora imeti igralec pri udarcu stegnjeno roko in mehko zapestje, saj lahko le tako udari čez blok. Pri servisu je pomembno, da si žogo vržeš dovolj visoko v zrak. Na treningu ga velikokrat snemam, nato pa udarce skupaj analizirava. Malenkostim se sicer veliko posvečajo tudi v klubih, a morda bolj zaleže moj nasvet, ker sem njegov oče.

Predvsem starejši odbojkarji, ki so igrali z mano, skušajo delati primerjave, češ da sem bil boljši od svojih sinov. Toda svojim otrokom vedno pravim, naj se ne ozirajo v preteklost. Povedal sem jim, da so zagotovo boljši od mene, saj so mlajši, odbojka pa je šla naprej in so primerjave neprimerne. Enako kot bi bilo neprimerno primerjati sedanje košarkarje z Ivom Daneuom. Vsak je dober v svojem času.

Na fotografijah sem v veliko dvoranah po Evropi, v Stožicah pa zame očitno ni prostora. Ne vem… Težko govorim o tem.

Ne, ampak nočem se izpostavljati. Sem verjetno edini odbojkar, ki ima tri sinove, ki so igrali za reprezentanco, v jugoslovanski reprezentanci pa sem igral tudi jaz. Pri nas se ti podatki objavijo le tu in tam, v svetu pa jih vsi poznajo.

Ampak to je bilo v Franciji, v Sloveniji pa tega verjetno ne bom nikoli doživel. Domnevam, da ne bom nikoli doživel niti tega, da bom kdaj v Stožicah predstavljen kot legenda slovenskega športa. Očitno jaz nisem legenda slovenskega športa. Ampak takšno je življenje. S tem se ne mislim obremenjevati. Ponosen sem, da lahko še hodim in gledam svoje sinove ter da me občasno še kdo pocuka za rokav in povpraša po starih časih.

V Osijeku, Beogradu, Atenah, Modeni… Ko sem hodil na obisk k Tinetu v Italijo, so me prepoznavali številni ljudje. Pogostokrat mi tudi sinovi prenašajo pozdrave od starih znancev. Denimo Tineta so zadnjič spraševali, ali sem njegov dedek, pa jim je razložil, da sem njegov oče. Navsezadnje sem star 72 let, iz moje generacije pa jih že precej ni več med nami. Toda jaz sem še vedno vesel in zdrav. Celo na Dansko mi ni težko iti.