Seveda je tudi film lahko arhivsko gradivo, toda eno je, če je to odlomek starega filma, ki je vključen v novega, nekaj povsem drugega pa, če ga tako definira zakon o arhivskih gradivih. V Sloveniji je bil tak zakon, ki je določal, da je tudi film arhivsko gradivo, sprejet leta 1966, dve leti pozneje pa je bil ustanovljen Slovenski filmski arhiv (SFA) pri Arhivu Republike Slovenije z nalogo zbiranja, hranjenja in varovanja slovenske filmske dediščine. Njegov prvi in dolgoletni direktor je bil Ivan Nemanič, ki je bil tudi avtor ali urednik knjižnih publikacij s popisi arhiviranih filmov.
Zbrana večina dediščine
V 45 letih je SFA zbral že večino slovenske filmske dediščine, od prvih filmčkov Karola Grossmana iz leta 1905, kratkih dokumentarcev Veličana Beštra, Božidarja Jakca in Metoda Badjure iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja do kratkih in celovečernih filmov iz produkcije Triglav filma, Viba filma, Unikala in drugih producentov. Razen producentov, ki so dolžni izročati svoje filme na podlagi arhivske zakonodaje, so zlasti po letu 1990 v SFA prinašali filme tudi drugi ustvarjalci, prav tako pa tudi muzeji, izobraževalne ustanove, podjetja in gospodarske družbe, razna ministrstva ter zasebni zbiratelji.
V zakonu iz leta 1966 se je definicija filmskega arhivskega gradiva glasila, da je to zmontiran originalni slikovni in tonski negativ na filmskem traku in ena projekcijska kopija, leta 2006 pa je izšla posodobljena verzija tega zakona, ki je filmskemu arhivskemu gradivu na analognih nosilcih dodala digitalne. In še to, da poleg filmov v slovenski produkciji sodijo v arhiv tudi tisti, ki so nastali v koprodukciji s tujimi producenti.
Popisana že več kot tretjina
Poleg varstva in hrambe je druga najpomembnejša dejavnost SFA evidentiranje, strokovna obdelava in popis filmskega arhivskega gradiva. Filmi so vpisani v centralno računalniško evidenco, v kateri najdemo 9400 naslovov. Naloga strokovnih sodelavcev je tudi podroben opis filmov po mednarodnih standardih. Do sedaj je v sedmih inventarjih v knjižni obliki popisanih 3417 filmov, opisi pa so opremljeni z znanstvenim aparatom, to je s krajevnim kazalom, kazalom pravnih oseb, osebnim kazalom, kazalom ustvarjalcev filma in kazalom stvarnih gesel (teh je več kot 50.000).
Slovenski filmski arhiv je leta 1999 postal polnopravni član Mednarodnega združenja filmskih arhivov (FIAF), kar mu med drugim pomaga tudi pri izmenjavi podatkov o filmih, ki so jih o Sloveniji in Slovencih snemala tuja filmska podjetja. Gradiva Slovenskega filmskega arhiva so shranjena na treh lokacijah: v prostorih SFA na Zvezdarski ulici v Ljubljani, kjer hranijo filmske kopije, v Gotenici, kjer so izvirni filmski negativi na acetatnem traku in intermediati, ter v Borovcu pri Kočevski Reki, kjer hranijo filmske izvirnike na gorljivem, nitratnem traku. zv
