Od učinkov zakona po vseh spremembah in dodanih izjemah ne bo ostalo veliko. Založniki se bodo prilagodili, tiskali posebne izdaje s posebno ceno za vsako prodajno pot, predstavitvene dogodke začeli šele peti mesec, ko bodo popusti poljubni, sploh pa zakon ceno poenoti samo za fizične kupce. Založniki so zelo prilagodljivi, trdijo, da so kultura, kadar jim to koristi, recimo pri znižanem DDV, ali pa, da so čisti biznis, kadar jim bolj koristi to, recimo pri upravičevanju programske komercializacije in maksimiranja dobička. Zato sta si dve vlogi knjige, kulturna in tržna, vse bolj vsaksebi, kar kaže samo ime zakona: v resnici namreč ne gre za zakon o knjigi, temveč o enotni ceni knjige. Simbolno je od knjige v zakonu, torej temeljnem državnem pogledu nanjo, ostal samo še en element: (enotna) cena.
Kako vidite dejstvo, da kulturna politika načrtuje vrsto ukrepov, ne da bi razpolagala s svežimi podatki o bralnih in nakupnih navadah Slovencev?Večje raziskave od leta 1998 res ni bilo več, čeprav bi jo hudo potrebovali in jo NPK upravičeno načrtuje, imamo pa nekaj parcialnih, ki kažejo pomenljivo sliko: knjige najmanj kupujejo – in najbrž tudi berejo – tisti z najvišjo kupno močjo. To se jasno vidi tudi v padcu prodaje in naraščanju izposoje.
Menite, da je problem padanja prodaje knjig mogoče rešiti z ukrepi, kot so enotna cena knjige in nacionalne kampanje, če se kulturna politika hkrati ne sooči z vprašanjem knjižnic, ki so s svojo nabavno politiko v določenih segmentih nelojalna konkurenca knjigarnam?Tudi pri knjigi, kot v Sloveniji še marsikje, se je razmerje med javnim in zasebnim povsem zameglilo: knjižnice dokazujejo svojo družbeno koristnost z visokimi izposojami trivialne literature, nacionalni program za kulturo pa si prizadeva za večjo prodajo knjig. To je v nasprotju z nujno potrebnim ukrepom, ki ga navaja NPK, namreč določitvijo minimalnih založniških standardov. Tu »ohranjanje števila izvedenih projektov za krepitev kompetenc«, kot navaja, ne bo dovolj. Ogromen prihranek bi nastal že, če bi z javnim denarjem, recimo prek knjižničnih odkupov, nehali sofinancirati izdaje, ki ne dosegajo ne vsebinskih, ne jezikovnih, ne tehničnih minimumov. Če nikjer drugje, je Slovenija po številu objavljenih leposlovnih knjig glede na prebivalstvo med vodilnimi na svetu.
Čemu razvijati platformo za prodajo elektronskih knjig, ko tovrstne storitve že delujejo?Težava je, da delujejo v okviru obstoječih založnikov, kar v izhodišču postavlja uporabnike teh platform v neenak položaj. Še večja težava je, da tako delujejo tudi platforme za prodajo tiskanih knjig, recimo knjigarne. In še dodatna, da z založnikom, ki obvladuje večino take platforme, pade tudi cela prodajna pot. Podobno bi se lahko zgodilo tudi z načrtovanim – in potrebnim – spletnim portalom »knjige na trgu«. Želja ministrstva po izboljšani dostopnosti elektronskih knjig je umestna, tu zaostajamo, vendar slovenske izkušnje kažejo, da se veliko dostopa le do tistih knjig, ki so zastonj, tako elektronskih kot tiskanih – veliko izposoje, malo prodaje. Na srečo so zdaj, dolgo po tiskanem izidu, prosto dostopne vsaj nekatere od tistih knjig, v katere je bilo vloženih ogromno javnih sredstev in ki najbolj ustrezajo definiciji javnega interesa, na primer Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis.
Zakaj je gostovanje Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu v vlogi osrednje gostje vredno naložbe v višini šestih milijonov evrov?Za ta nastop še ni bilo slabšega časa. Slovenija si ga sicer zasluži: indeks prevodov glede na prebivalstvo je med najvišjimi na svetu, v obeh smereh. Vendar se običajno na regato okoli sveta podaš s plovno ladjo, pri nas pa se podpora knjižnemu izvozu že od začetka izgublja v konceptualni zmedi in partikularnih interesih. Države, ki so se v devetdesetih letih po Sloveniji zgledovale, saj je ohranila varovala proti komercializaciji, zlasti subvencije, hkrati pa uvajala podporo mednarodni izmenjavi po zahodnih vzorih in tudi s kakšno učinkovito domačo domislico, so medtem stvari uredile že precej bolje. Zdaj smo žal tam, kjer je bila Finska, častna gostja sejma 2014, pred tridesetimi leti. Finci imajo za literarni izvoz proračunsko zaposlenih 12 ljudi, mi pol osebe, v Frankfurtu imajo bleščeče predstavitve, mi najmanjše stojnice v zgodovini. Če primerjamo sredstva, se izide še bistveno slabše. Za vse to ni kriva le država, ki ni ne dajala ne podpirala iniciativ; tudi slovensko knjižno polje ni bilo še nikoli tako zelo usmerjeno v lastne hitropotezne interese. Včasih je knjižno polje spreminjalo duha časa, zdaj mu poskuša slediti.