Dokler bomo zmogli, bomo v neustreznih prostorih, z neustrezno opremo in neustrezno organizacijo improvizirali naprej. A pacienti bodo vse pogosteje nezadovoljni, hkrati pa jim bomo v takšnem okolju težko zagotavljali najboljšo možno oskrbo. Tudi oprema, ki je že zdaj pomanjkljiva in iztrošena, bo vse manj služila svojemu namenu. Zaposleni bodo imeli vse večji odpor do dela na urgenci, saj jim bo to okolje še naprej povzročalo strokovne stiske. Dolgo v tem okolju ne bomo zmogli, še posebej zato, ker smo terciarni referenčni center za severovzhodno Slovenijo in tako k nam prihaja vse več bolnikov tudi s Koroške, Pomurja, ptujskega konca...
Kaj danes zmoti paciente?Velikokrat se pacienti pritožujejo, da je treba predolgo čakati in da jih pošiljamo od vrat do vrat. Ko pridejo na urgenco, ne dobijo vtisa, da smo jih vzeli v dovolj pozorno obravnavo. Mislijo, da so v čakalnici prepuščeni sami sebi. Pri nas smo na kirurškem delu urgence na primer že vpeljali triažni protokol, s katerim določimo, kateri pacienti morajo biti na vrsti najprej. Podatke pri tem zbiramo na vedno enak način, nujnost pacientov pa označujemo z barvo na triažnih kartonih. Najbolj nujni so na primer rdeči. Nimamo pa posebnih prostorov za triažo in kadra, ki bi se ukvarjal posebej s tem.
Pri pravi triaži bi bolnika takoj ob vstopu v urgenco v posebnem prostoru prevzela diplomirana medicinska sestra, posebej izobražena za to delo. Po osnovnih vprašanjih in merjenju vitalnih znakov bi bolniku, ki ni med najbolj nujnimi, povedala, koliko časa bo približno čakal. Kadar pa bi bil pacient ogrožen, bi seveda takoj prišel do ustreznega specialista. Danes imamo ob neustrezni triaži v Sloveniji tudi tragične dogodke.
V primeru celjske urgence je bolnik umrl po pošiljanju po napotnico v zdravstveni dom, v primeru ljubljanskega zdravstvenega doma pa po tem, ko so mu razlagali, da nima urejenega zavarovanja. So ti dogodki bolj problem organiziranosti kot ravnanja posameznikov?To je sistemski problem. Zagotovo smo imeli primere napačne presoje tudi pri nas, a se na srečo niso tragično končali. Sistem triaže, ki ga nujno potrebujemo na državni ravni, izhaja iz anglosaških držav. Tam so ugotovili, da na urgence prihaja toliko pacientov, da vseh ne morejo dovolj hitro obravnavati. V Veliki Britaniji so tako v nekaterih urgencah postavili pravilo, da mora biti pacient triažiran najkasneje v 45 minutah. Sam menim, da bi morali o nujnosti odločiti takoj, ko stopi skozi vrata. Če čaka nekaj ur, bi morali vmes ponovno preveriti, ali se njegovo stanje morda ni spremenilo. Projekt urgentnih centrov bi vse to omogočil.
Urgentni centri poenostavljajo tudi pot bolnika do specialista. Kaj je narobe s sedanjo nujno pomočjo na dežurnih mestih po različnih oddelkih in klinikah?Zgodovinsko so imele bolnišnice sprva eno stavbo, kjer je bila ena sprejemna ambulanta in ena urgenca. Z razvojem medicine pa so se širile, saj je vsaka specialnost potrebovala svoje prostore. S tem so si specialnosti uredile tudi lastne urgentne sprejeme. Pri urgentnem stanju pa včasih ni očitno, kaj je narobe z bolnikom. Če ima bolečine v trebuhu, lahko to pomeni težave s srcem, želodcem, sečili, rodili... Zato bi bilo treba treba opraviti neko osnovno nit preiskav, ki pripeljejo do rešitve, in se o specialistu odločiti glede na oceno, kaj je narobe s pacientom. Danes na primer ženska z bolečino v trebuhu najprej pride k abdominalnemu kirurgu, ki oceni, da ne gre za problem z njegovega področja. Bolnico preusmeri k internistu, ta pa jo pošlje še h ginekologu. Ginekolog sklene, da ni z rodili nič narobe, zato jo pošlje nazaj k internistu.... Opažam, da zdravniki, izobraženi na subspecialnih področjih, prevečkrat hote ali nehote probleme zavračamo, češ da nekaj ni »naše področje«.
Bolniki se tako prevečkrat vrtijo med ambulantami, odgovornosti pa ne prevzame nihče. Namesto tega bi morali vsi nujni bolniki v bolnišnico priti skozi ista vrata, biti takoj deležni triaže, potem pa bi jih pregledali in jim pomagali urgentni zdravniki, ki gledajo na problem urgentnega stanja celostno. Po potrebi in lastni presoji bi v obravnavo pacienta vključevali še druge specialiste. Pacient bi bil pri tem v ospredju, specialisti pa bi prihajali k njemu. Izgradnja urgentnih centrov je torej prvi korak k vsebinski reorganizaciji.
Na Obali in na Koroškem je bilo kar nekaj dvomov glede združevanja nujne pomoči v zdravstvenih domovih z bolnišnično. Koliko so zdravstveni domovi danes sploh opremljeni za to delo?Razlike med zdravstvenimi domovi v Sloveniji so zelo velike. Zdravniki se trudijo po svojih najboljših močeh, a so mnogokrat, tako kot zdravniki v bolnišnicah, v organizacijski stiski. Ob tem velik del pacientov v teh enotah takoj preusmerijo naprej v bolnišnico. Delo se tako podvaja, izgublja pa se dragoceni čas. Nehati bi se morali pogovarjati, kot da sta osnovno in bolnišnično zdravstvo dva ločena dela, in nujno pomoč organizirati tako, da bi bilo najbolje za pacienta.
Družinski zdravniki opozarjajo mešanje rednega dela v ambulantah z nujnimi primeri, ko morajo na teren. Kako to rešiti?Da mora zdravstveni dom oziroma zdravnik pokrivati nujne primere, ki se včasih zgodijo tudi hkrati, medtem pa drugi bolniki čakajo, je nedopustno. Ta problem moramo reševati celostno, hkrati z urejanjem urgentnih centrov v bolnišnicah. Zdravstveni domovi znotraj mreže urgentnih centrov ostajajo pomožen gradnik. V njih bi morali biti zdravniki pacientu vedno na voljo in torej ne bi smel čakati, ker je njegov zdravnik na terenu. Ob življenjsko ogrožujočih primerih na terenu pa bi morali službo organizirati tako, da bi jo pokrivali predvsem urgentni zdravniki iz urgentnega centra na tem območju.
Priljubljene ameriške nadaljevanke o zdravnikih pogosto tematizirajo delo na urgencah. V čem se način dela v ZDA, ki ste ga od blizu spoznali tudi sami, razlikuje od slovenskega?Kot travmatolog sem delal v Texas Medical Centru v Houstonu, kjer smo imeli najmodernejše prostore za urgenco z izjemno organizacijo od triaže naprej. Notranja zasnova urgentnega centra je bila zelo podobna temu, kar želimo zgraditi v Mariboru in drugod po Sloveniji. Urgentni zdravniki so bili nosilci oskrbe lažjih poškodb, težje pa smo oskrbovali v posebnih timih z več zdravniki. Ključen je bil urgentni zdravnik, okrog njega pa so bili razporejeni drugi specialisti. Pri nas večino urgentnih stanj oskrbijo specializanti različnih strok, ki se res lahko posvetujejo z izkušenimi kolegi, a po moji oceni to ni najbolje. Urgentna medicina je vse bolj sofisticirana in terja izkušnje.
Ker pravilno odzivanje na hujše poškodbe ni kar samoumevno, ste travmatologi pred nekaj leti tudi v Sloveniji vpeljali algoritme, ki določajo zdravnikovo ravnanje po korakih. Kako uspešno je slovensko zdravstvo glede na preživetje hujših poškodovancev?Vesel sem, da nam je uspelo vpeljati sistem ATLS za hujše poškodbe, ki ga je pred nami že imelo 14 evropskih držav. S hudimi poškodbami se mnogi zdravniki srečujejo le redko, ko so na primer dežurni v zdravstvenem domu in jih pokličejo k hudi nesreči. Koraki, katerim postopkom dati prednost v teh napetih situacijah, morajo biti vnaprej jasni. Ob poškodbi prsnega koša, pri kateri se zrak začne kopičiti zunaj pljuč in se zapirajo dihalne poti, se ne sme čakati, ampak je treba takoj reševati življenje.
S predlogi, da bi moralo biti sporočanje podatkov v register hujših poškodb obveza vsake ustanove, pa nam doslej žal ni uspelo. Danes zdravniki to počnejo prostovoljno, podatkov pa ne sporočajo iz vseh bolnišnic. Če se na osnovi teh omejenih podatkov primerjamo z drugimi evropskimi državami, se nimamo česa sramovati. Kljub zastareli organizaciji urgence v povprečju delamo dobro, a na račun improvizacije in entuziazma.
Zdravniki, ki zdravijo poškodovance, včasih povedo, da so veseli že pogostejše uporabe varnostnega pasu v avtu in redkejše opitosti voznikov v primerjavi s preteklimi desetletji. Se narava poškodb, ki jih zdravite, spreminja?Manj hudih poškodb kot pred leti je predvsem na račun avtocest. Žal pa v UKC Maribor še vedno zdravimo zelo veliko poškodb, ki so povezane z alkoholom. Julija je bilo 15 odstotkov oziroma 47 hujših poškodovancev, ki smo jih zdravili v naši bolnišnici, pod vplivom alkohola. Več kot včasih je športnih poškodb, saj se v našem koncu veliko ljudi na primer ukvarja s smučanjem in drugimi oblikami rekreacije, manj kot pred leti pa je opeklin. Letos pa je izrazito veliko zlomov hrbtenice, predvsem zaradi plezanja na drevesa. Zdravili smo kar 52 poškodovancev po padcu s češnje, od tega je eden umrl, petina pa jih je bila pod vplivom alkohola. Popivanje kar kliče po nesreči.