Špilakovo odločitev spoštujem in sočasno obžalujem

Seveda. Brajkovič in Špilak sta trenutno edina slovenska kolesarja, ki lahko na takšni dirki dosežeta vrhunski rezultat. Špilak si je glede nastopa na SP premislil že v nedeljo po dirki v Montrealu v Kanadi, a sem ga poskušal pregovoriti, da ima še nekaj časa in da se mu ni treba prehitro odločiti. Dejal mi je, da je sezona zanj enostavno predolga, da je preveč utrujen in da ne najde več pravega motiva. Tudi za formo, ki je bila skozi vso sezono dobra, je ocenil, da na zadnjih dirkah ni bila več prava. Žal je ostal pri svoji prvotni odločitvi, ki jo sicer spoštujem, a sočasno tudi obžalujem. Škoda, kajti proga v Italiji mu je pisana na kožo.

Decembra lani sem bil na progi in od takrat se je precej spremenila. Na žalost je z vsako novo različico tehničnih navodil drugačna. S prvotne dolžine 279 kilometrov so jo skrajšali na 272, prvi del, v katerem so naknadno izpustili dva klanca, je krajši za skoraj deset kilometrov... Od 5000 metrov višinske razlike, ki smo jih takrat naračunali, jih je zdaj za profesionalce ostalo le še dobrih 4000 oziroma 330 na krog. Dogajajo se čudne reči in presenečenj očitno še ni konec: vrh vzpona v neki vasi nad Firencami je bil na 348 metrih, zdaj je v tehničnih navodilih nenadoma visok le še 295, na enem izmed klancev je GPS decembra kazal 19-odstotni naklon, v dokumentih je zapisanih 16... Ne glede na to je proga zelo težka s kopico zahtevnimi vzponi in spusti. Edina prava ravnina je ciljna: zadnjih 1500 metrov je povsem ravnih, zadnji kilometer pa je rahlo navzgor.

Ker smo ostali brez Špilaka, najboljšega slovenskega kolesarja v tej sezoni, se bo vse vrtelo okoli Brajkoviča. A vedeti moramo, da Jani ni specialist za enodnevne dirke, saj v karieri še ni vrhunsko odpeljal kakšne zares velike klasike, kot sta na primer Liege–Bastogne–Liege ali Valonska puščica, ki sta primerljivi z dirko na SP. Vseeno pa je bil na SP že visoko, zato lahko ob dobrem dnevu in ustrezni podpori sotekmovalcev seže visoko. Kako visoko? To je težko napovedati. Glede na traso proge zagotovo ne bo sprinta skupine, tako da ima Brajkovič še več možnosti za odmeven dosežek. Na Vuelti je dokazal, da je v odlični formi, v zadnjem tednu pa se je malce »šparal«, tako da ni preveč utrujen in izčrpan. A ne smemo pozabiti, da bo v Toskani vozil na posamičnem in ekipnem kronometru ter na cestni dirki.

Na SP 2009 v Mendrisiu v Švici je bil Brajkovič na podobni progi, kot je letošnja, šesti. V Toskani je uvrstitev med deseterico zanj povsem realen dosežek. Koren je bil lani na premiernem nastopu v kategoriji elite 17., zato pričakujem, da bo v Firencah ta dosežek najmanj ponovil. Na kronometrih so končne razlike po navadi zelo majhne. Od petega do 30. mesta znašajo okoli pol minute, stvari se lahko hitro obrnejo in zato je težko napovedovati.

Vsi kronometri v vseh kategorijah so povsem ravninski. Z izjemo voženj na čas v mladinskih kategorijah potekajo na trasi klasičnega kronometra Firence–Pistoia–Firence, ki se je včasih vozil ob koncu sezone. Le kategorija elite ne starta v Pistoii, ampak v Montecatiniju. Zato je dodan še en manjši klanec, dolg slaba dva kilometra, od tam naprej pa je proga povsem ravninska. Kljub temu je kronometer glede na dolžino zelo zahteven, saj bo vožnja trajala več kot eno uro.