Z Damirjem se poznava od sredine 90. let, iz časov, ko je bil frontman skupine Rupa u zidu. Po nastopu na prvem Zgaga rock festivalu leta 1996 se je z bratom preselil v San Francisco in dolgo ni bilo glasu od njega, dokler ni zazvonil telefon. »Zdravo, Damir tu. Sem v Ljubljani. Imaš čas za kavo? Čez tri ure imam avtobus za Tuzlo.« Vračal se je s prvega nastopa v Tolminu, kjer so mu nadeli vzdevek Bosanski psiho. Po dveh urah klepeta mi je ob slovesu pustil svoj prvenec Od trnja i žaoka. Minilo je leto dni in na novi poti s koncerta v Tolminu v rojstno Tuzlo se je spet oglasil. V Čarliju na Petkovškovem nabrežju se je zbrala razširjena prijateljska združba. Med nami je bil tudi Jan Cvitkovič, ki je Damirja uporno nagovarjal, naj ostane še kakšen dan v Ljubljani. »Bi nastopil tu? Denis, bi lahko Damir zvečer nastopil kar tukaj ob šanku?« Da! V hipu smo organizirali kitarski ojačevalec, pevsko ozvočenje, razposlali SMS-sporočila prijateljem in zvečer se nas je v danes pokojnem lokalu zbralo kakšnih trideset. Damir nam jo je pošteno zagodel. Po dolgi noči sem ob jutranji kavi še enkrat izlil navdušenje nad videnim in slišanim, ob odhodu na avtobus pa mu obljubil, da mu bom priskrbel še kakšen koncert. Nadaljevanje se je odvijalo v podobnem spontanem in prijateljskem manevriranju.
Zdaj, ko že nekaj let nimam nič z Damirjevim »poslovnim« življenjem, pa sem ob izidu njegove nove, pete plošče Human Reich in svežem dokumentarcu Pravi človek za kapitalizem, ki govori prav o njem, začutil potrebo, da spet nekaj napišem o tem umetniku. Na to me je napeljalo nekaj ulovljenih komentarjev po ogledu omenjenega filma v režiji Dušana Moravca. Kdor namreč Damirja ne pozna osebno ali niti bežno, bo presenečen nad njegovo uglajenostjo, prijaznostjo, mirnostjo, nevsiljivostjo, zadržanostjo, skromnostjo. Njegova ljubeznivost je v popolnem nasprotju z luciferjem z odra, kjer ne trga samo strun, ampak nemilosrdno tepe svet, razkosava njegovo pokvarjenost in ne prizanese nikomur (v slovenskem besednjaku: ne levim ne desnim). Ti dve plati individualista-umetnika-človeka-performerja-prijatelja je Moravec otipljivo približal v kombinaciji road movieja, untergruntovskih posnetkov, portreta, izpiljenih mini(malističnih) spotov in govorečih glav. Z Damirjevim karakterjem na plano izstopi (avto)biografsko počelo njegovih pesmi. Te izvirajo iz realnega življenja. Zato bolijo. Upa si povedati na glas tisto, kar misli, vidi, sliši in doživi. V dokumentarcu samem nisem izvedel ničesar pretresljivo novega o svojem prijatelju. To je on. Ostaja isti. Zavrača krutost in neumnost. Opozarja na pozabljivost in ponavljanje obrazcev. V minimalistični kombinaciji dramatične in poetične besede ter ostro naelektrene kitare Damir Avdić bruha naprej svoj prvinski avtopoezis.