– O čem pišejo danes? nato z očitnim strahom vpraša sodelavce predsednik neke bogate države na Bližnjem vzhodu.
– Nič novega, bo pomembno odvrnil šef obveščevalne službe, ki se je pravkar vrnil iz trafike z naročjem časopisov. New York Times piše o naših obratih za proizvodnjo sarina, La Repubblica o tistem sobotnem pokolu, Le Monde o likvidacijah naših političnih nasprotnikov, londonski Times o pravicah žensk...
– Hahaha, se ob tem sladko nasmeje minister za pravosodje. Pravice žensk!
– Jebemti, kako so zabiti, se iskreno začudi minister za verska vprašanja.
– Dobro, prekine Predsednik hihitanje. Je kaj o...?
– Niti črke.
– Uf, se po dvorani zasliši vzdih olajšanja.
Kot pravim, takšni so sestanki v predsedniških palačah svetovnih satrapov in tiranov. Kdor je bil na enem, je videl vse: dokler so na naslovnicah zahodnih časopisov ustreljeni pripadniki opozicije, pobiti otroci in posiljene ženske, se diktator v zatemnjenih očalih in bogato okrašeni beli uniformi naduto šopiri na vojaški paradi in zleknjen na prestolu z zlatima levoma grozi vsemu svetu. Vse dokler nekega jutra šef tajne službe ne plane v njegove sobane, ravno ko ga prva dama muči z dilemo, katero obleko naj obleče za večerni oficirski ples.
– Uf, potem z olajšanjem vzdihne Predsednik in se obrne k ženi z dvema Diorjevima oblekama v rokah. Kasneje, draga.
– Gospod predsednik, ni dobro, mu s tresočimi se rokami šef obveščevalne službe poda ameriške časopise.
– »Medtem ko ljudstvo umira zaradi lakote, granat in bojnih strupov, v predsedniški palači organizirajo razkošne orgije«, bere diktator naglas. »Naduti predsednik se zabava na dirkah športnih avtomobilov, arogantna prva dama pa izbira drage Diorjeve obleke za glamurozne plese...«
– Da vidim, kako so me prikazali! mu Gospa vznemirjena iztrga časopis iz rok, Predsednik pa samo strmi v šefa tajne službe in lepo se vidi, kako je prebledel.
Saj ste tudi vi opazili: neizpodbitno znamenje, da je za kakšno severnoafriško ali bližnjevzhodno diktaturo nastopil konec, je, ko se zahodni mediji začnejo ukvarjati z zasebnim bogastvom, oblekami, jahtami, intimnim življenjem, spolnimi perverznostmi in drugimi temačnimi skrivnostmi predsedniških palač. To je zaključna faza načrtov Natovih strategov, kadar je treba za bombardiranje kake peščene države pridobiti in mobilizirati zahodno javnost, ki običajno ni naklonjena temu, da bi svoje otroke poslala nekam v levantske puščave pobijat tuje. Razen seveda, če se tamkajšnji naduti diktator ne zabava na dirkah športnih avtomobilov, arogantna prva dama pa izbira drage Diorjeve plesne obleke. Takrat zahodna javnost ponori.
Stvari seveda prevzamejo pripravni novinarji in uredniki zavezniških medijev. In naenkrat vse temačne skrivnosti predsedniških dvorov pridejo na dan: tudi tista, da je pošast v bogato okrašeni uniformi med gimnazijkami izbirala spolne sužnje in da so jih telesni stražarji po celonočnih orgijah metali levom, da je dal postreliti vso družino voznika, ki mu je naredil prasko na srebrnem bentleyju, in da je njegova krvi željna čarovnica dala odrezati prsi sobarici, ker ji je pripravila kopel iz hladnega mleka oslice.
To smo videli vsakič v zadnjih letih, ko je bilo treba kakega diktatorja vreči z oblasti. Videli smo celo floto nepojmljivo razkošnih jaht Sadama Huseina in njegovo zbirko zlatih lovskih pušk, prebrali vse o njegovi živalski spolni sli in odvisnosti od viagre. Videli smo palačo tunizijskega predsednika Zina El Abidina Ben Alija, njegovo garažo z lamborghiniji in jaguarji, nagačene leoparde in razkošno marmorno kopalnico prve dame Leile. Videli smo Gadafijev zasebni »airbus«, poln zlata kot Ali Babova jama, prebrali vse o polkovnikovem haremu in njegovi spolni iztirjenosti. In tako te dni prebiramo vse tudi o podivjanem sirskem predsedniku Bašarju Al Asadu in njegovi lepi soprogi Asmi, krvosesih in satrapih, ki se utapljajo v razkošju, medtem ko vojska z bojnimi strupi pobija ljudstvo. Tako ni čudno, da je občutljiva zahodna javnost ponorela.
Kaj pa je z zasebnimi letali in jahtami njenih diktatorjev, kaj je s spolnimi sužnjami ameriških predsednikov ali italijanskih premierjev, kaj je s temačnimi skrivnostmi angleškega dvora, zasebnim bogastvom Natovih generalov in marmornimi kopalnicami njihovih dam?
Pred komaj dvema letoma je na primer veliko reportažo o gospe Asad objavila kultna ameriška ženska revija Vogue – s tipičnim pretencioznim naslovom »Puščavska roža« – a takrat so taisti krvavi glamur in brezčutno objestnost imenovali »lifestyle«, znamenje moderne, prozahodne usmeritve sirskega vladarskega para in njunega sprejemanja zahodnih vrednot. Iz razumljivih razlogov je ta reportaža pozneje brez sledu izginila iz online arhiva Vogua, da bi danes bolj ali manj enaki teksti z nekaterimi neznatnimi spremembami in dodanimi pridevniki v zahodnih časopisih razkrivali »lifestyle« Asadovih kot krvavi glamur in brezčutno objestnost. Saj ste razumeli, predaleč so šli pri sprejemanju norm obnašanja demokratičnega Zahoda.
