Sašo Hribar

Preizkusiti želim zanimivo taktiko. Zanima me, kaj se zgodi, ko prejmeš telefonski klic pred glasovanjem. Te peče vest? Se boš dogovoril? Kaj razmišljajo o tebi? To je zgodba, ki je do zdaj še nisem spoznal.

Kaj pa pomeni razrešitev? Pred leti sta dva zaposlena na RTVS izgubila službo zaradi potnih stroškov. Takrat se je govorilo, da je eden najhujših prekrškov, če nekdo prijavi stalno prebivališče nekje, živi pa drugod. Zdaj pa govorimo o milijonih evrov, za katere ne vemo, kam so izpuhteli. To, da razpravljamo o tem, ali bo sploh kdo razrešen, je zato popolnoma neumestno vprašanje.

Preden sem nastopil svetniško funkcijo, sem slišal, da se bom moral »dilati«. Ker me izraz »dilati« spominja na »dilerje«, mi ni bilo jasno, kako se bom moral »dilati«. Razložili so nam, da smo trije svetniki, ki zastopamo RTVS, nekakšni »jelinčiči« oziroma smo zelo pomemben jeziček na tehtnici, ker je svet sestavljen iz leve in desne poloble. Tega nisem mogel verjeti, vendar sem na koncu le doumel, kako deluje ta javni servis. Radiotelevizija Slovenija je model države, ki se imenuje Slovenija, saj prav tako deluje na 20.000 kvadratnih kilometrih in prav tako nagovarja dva milijona ljudi.

Ko smo izbirali novega generalnega direktorja, se nismo pogovarjali o njegovih strokovnih referencah in o tem, kaj bo naredil. Pogovarjali smo se o tem, ali je škodljiv. Za svetnike, s katerimi sem se takrat pogovarjal, je bil Marko Filli enigma. Nihče ga ni poznal. Edina referenca je bila, da ni pokvarjen. Generalni direktor RTVS je torej predsednik države Borut Pahor. Ko govorimo o Radioteleviziji Slovenija, ne govorimo o ničemer drugem kot zgolj o Televiziji Slovenija. Njen direktor Janez Lombergar je torej predsednik vlade tako kot Alenka Bratušek. Najbolj zanimiv del pa so tisti tajkuni in sateliti, ki sodelujejo z vlado. Ti tajkuni se imenujejo zunanji producenti. Potem imamo človeka, ki skače in govori, da na otoku, na katerem nima nič, ne more nič narediti. To je Robinson Crusoe, imenuje pa se Miha Lampreht, direktor Radia Slovenija. Med svetniki je povsem nepomemben, javni radio za njih sploh ne obstaja.

Na drugi strani imamo segment, o katerem se ne govori, je pa zelo pomemben. Gre za Rimskokatoliško cerkev, nadškof pa je vodja tehnične službe. Tukaj gre za ogromne finančne vložke, vendar o tem nihče nič ne ve in o tem se na svetu ne pogovarjamo. Potem obstajajo še opozicija, ki je inertna, ni učinkovita in samo opazuje – to so redno zaposleni na RTVS – in uporniki, ki so honorarni sodelavci javnega servisa. S tem je struktura države praktično sklenjena. Ostane nam samo še programski svet. To pa je množica ljudi, ki bi se lahko peljala z avtobusom, na katerem bi pisalo »Ko to tamo peva«. Večina svetnikov namreč programa RTVS sploh ne spremlja.

Da, svetniki smo na zadnjih sejah res »prepevali«. Odkrili smo določene nepravilnosti, ki so nepredstavljivo bizarne. Poglejte ta eklatanten primer: vprašaš odgovorno osebo pri projektu P24, kaj je to? Odgovori ti, da gre za šanson, da je to televizijski projekt in da je financiran iz razvojnih sredstev. Podobno vprašanje nasloviš na direktorja Radia Slovenija in ti odgovori, da gre za šanson, da je to radijski projekt in da je financiran iz rednih sredstev. Poleg tega smo ugotovili, da so se z razvojnimi sredstvi financirali prenosi koncertov Prifarskih muzikantov, Vlada Kreslina... Na koncu se ne zgodi nič. Tukaj je vse pobrkljano. Vodstvo je vselej igralo na karto, češ, svetniki takih stvari tako in tako ne obvladajo. Vendar vodstva za to ne obtožujem – to je odsev realnega stanja naše institucije. Deluje pač tako, kot deluje država. Med drugim smo podprli neki mladinski film za bizarno vrednost, pozneje pa je vrednost tega filma zaradi koprodukcije zrasla na okoli 900.000 evrov...

To je film, o katerem se ni govorilo. To so projekti, ki so finančno predimenzionirani, učinka pa nimajo. Spomnite se samo, kako se je oglaševal film Sreča na vrvici. Dokumentarni film Smaragdna reka je bil na primer večkrat prikazan, ker je šlo za zares dober izdelek. Vodstvo se sicer zagovarja, da smo nacionalna televizija, ki je v prvi vrsti ne sme zanimati gledanost, temveč mora slediti drugim interesom. Ko pa sem se pogovarjal s kolegi z BBC in preostalih javnih servisov, so mi povedali, da je gledanost na prvem mestu. Za to pa potrebuješ visoko kvaliteto.

Od leta 1986.

Predstavljate si mladega novinarja ali ustvarjalca medijskih vsebin, ki se zaposli na RTVS in ugotovi, da v njegovi redakciji raje delajo s koproducenti kot pa z njim. Ostaneta mu dve možnosti: da odide ali da začne razmišljati, kako bo na javnem servisu dočakal pokojnino. Redno zaposleni, ki ne delajo dovolj, se počutijo krive, vendar krivda ni njihova. Čeprav imamo ustvarjalce, ki bi lahko počeli marsikaj za malo denarja, najemamo zunanje producente, ki počnejo nič za veliko denarja. Ločnice, kaj je koprodukcija in kaj zunanja produkcija, kaj je promocijsko umeščanje izdelkov in kako se lahko zadeve sploh oglašujejo na javni RTV, ni. Vse je zavito v meglo. Na RTVS ti lahko nekdo reče, da nekaj stane med 10.000 in 30.000 evri. Kaj takega se na zasebni televiziji ne more zgoditi.

S tem prispevkom, z oglaševalskim kolačem, ki si ga odrežemo, in z redno zaposlenimi bi lahko ustvarjali BBC. Vendar pa interesa za kaj takega ni. Ko sem se s kolegi trudil, da bi prenovili tretji radijski program, me je Franček Rudolf, eden od mojih prvih direktorjev, vprašal, ali vem, kje sem v službi. Pogledal sem ga z začudenjem, on pa mi je povedal, da je naš interes, da delamo projekte, ki jih noben ne posluša in jih zato tudi nihče ne komentira. O tem sem razmišljal, ko sem postal svetnik, in ugotovil, da je ta doktrina še vedno prisotna.

Oddaje nisem gledal in me tudi ne zanima, ali se je vodstvo za takšen ukrep odločilo pred posredovanjem politike ali po njem. Politične odločitve se na tej instituciji pač sprejemajo. Tista opcija, ki je na oblasti, vrši določen pritisk. Oni so delodajalci in hočejo svoje. Spomnim se pritiskov pod prejšnjim režimom. Bil sem cenzuriran, ko sem omenil, da je Boštjan M. Turk označil Jožeta Možino za dobrega politika. Politika si je drznila posegati tako globoko v politično satiro, celo dirigirala je, katere ljudi lahko omenjamo.

Dokazov nimam, predvidevam pa, da je njihova politična vloga takšna, da dobivajo določena navodila, kaj, zakaj in kako koga podpreti. Ponavljam: če bi naredili anketo med svetniki, bi ugotovili, da programa RTVS ne spremljajo. Kljub množični produkciji se na svetu pogovarjamo o največ dveh oddajah. Za oddajo Pogledi Slovenije smo na primer porabili pet sej. Zakaj se izmed stotih oddaj pogovarjamo samo o Pogledih Slovenije? Tukaj je nekaj, kar nekoga žuli. Zgodi se tudi, da svetnik še pred začetkom dnevnega reda na seji opozori, da je bila zanj določena oddaja v informativnem programu nekorektna in da je bila določena novinarka navijaška. Potem pa se pol ure pogovarjamo o tem, ali je bil ta nekdo navijaški. Informativni program in mnenjske oddaje so tiste, na katere se svetniki odzovejo. Vse drugo zanje ni pomembno. Ko jim denimo omeniš čudovit dokumentarni film o sledenju volkov in medvedov, prvič slišijo zanj.

Pojavili se bodo novi lombergarji in novi filliji. Zakon o RTVS je takšen, da imaš lahko obe roki v marmeladi in ti bodo zelo težko dokazali, da si si dal roki v usta. Še vedno imaš namreč možnost reči, da ti je roka padla v marmelado in da zato potrebuješ krpo. Težko je, da bo prišel na ta položaj nekdo, ki se bo tej skušnjavi uprl.