Nurdan Camlibel Aydin, Fahri Karbuz

Kako turška vlada podpira svoja izvozno usmerjena podjetja, pove že podatek, da bo po vrnitvi domov vsem 35 podjetjem, ki so sodelovala na sejmu, povrnila od 50 do 70 odstotkov stroškov. Sodelovanje s slovenskim trgom vidijo namreč kot priložnost za vstop na širši evropski trg, medtem ko slovenskim podjetjem ponujajo pomoč in sodelovanje tudi pri osvajanju držav srednjega vzhoda. Ker je Slovenija kljub svoji majhnosti zanimiva za Turke, so pred dvema letoma v Ljubljani odprli pisarno, v kateri ekonomska svetnica Nurdan Camlibel Aydin navezuje stike med slovenskimi in turškimi podjetji in jim pomaga s koristnimi informacijami. Lani je obseg trgovanja med Slovenijo in Turčijo znašal okoli 900 milijonov ameriških dolarjev. Aydinova je prepričana, da bi lahko gospodarstvi obeh držav še tesneje in uspešneje sodelovali, velike priložnosti pa vidi predvsem v avtomobilski, kemični, farmacevtski industriji in med drugim tudi v turizmu.

Nurdan Camlibel Aydin: »Turčija ima 75 milijonov prebivalcev in je v primerjavi z vašo državo res zelo velika, ampak te razlike ne smejo biti ovira za navezovanje uspešnih poslovnih vezi. Za nas je Slovenija zanimiva tudi zaradi svoje geografske lege, saj leži nekje na sredini Evropske unije. Da bi lahko bila predstavitev na sejmu uspešna, smo ocenili tudi na osnovi podatkov, da ga obišče veliko ljudi iz sosednjih držav in da imamo v Celju dobro priložnost, da jih spoznamo in tudi z njimi navežemo poslovni stik.«

Fahri Karbuz: »Rad bi dodal, da je Turčija že prodrla na trg Evropske unije in da smo tukaj zato, da bi navezali stik še s trgi, ki jih še nismo osvojili. Vsako leto se udeležujemo sejmov na vseh koncih sveta. Na tem področju ne delamo razlik, vse države so za nas zanimive. Za vsak sejem se temeljito pripravimo že leto in pol prej. Do marca 2015 smo zasedeni. Vsi načrti, kjer se bomo predstavili, so že danes natančno izdelani in tudi potrjeni. Čeprav smo v Celju v teh dneh že sklenili nekaj kupčij, še ne moremo oceniti, ali so bila naša pričakovanja upravičena. Ko se bomo vrnili v Turčijo, se bomo pogovorili s predstavniki vseh podjetij, ki so se tukaj predstavila in izdelali natančno analizo.«

Nurdan Camlibel Aydin: »Sploh ne. Morda lahko pride na začetku zaradi različnih navad do kakšnih nesporazumov, vendar to so nepomembne malenkosti. Slovenci morate vedeti, da so v Turčiji majhna in srednja podjetja v glavnem v družinski lasti in da se posel dela tudi od ust do ust, torej na osnovi priporočil. Poslovne vezi se sklepajo na drugačen način kot pri vas. Vse je bolj pristno, brez formalnosti. Slovenskim poslovnežem toplo svetujem, naj gredo s Turkom najprej na kavo ali na kosilo. Naj si vzamejo čas, da človeka spoznajo in z njim ustvarijo topel, človeški odnos. To je zelo pomembno. Najprej je potrebno vzpostaviti zaupanje, podpis pogodbe pride na koncu. Sicer smo Turki izjemno odprti in za nas je nekaj samo po sebi umevnega, da gosta najprej odpeljemo na ogled mesta. Želimo mu predstaviti naše kulturne in zgodovinske znamenitosti, utrip okolja, v katerem živimo in delamo. Na stežaj jim odpremo vrata svojega doma, jih pogostimo in šele potem pride na vrsto posel. In če se posel uspešno sklene, se to proslavi tudi z nargile. Če ljudje ne kadijo, jih seveda s pipo ne silimo.«

Fahri Karbuz: »To torej pomeni, da smo resnično zelo odprti. Gostoljubnost nam je zlezla pod kožo. Slovenci ste morda na začetku nekoliko zadržani, ampak to ni problem. Ko se vam približamo in vam izkažemo toplino, nam znate toplino vračati nazaj. Turki smo vedno pripravljeni narediti prvi korak.«

Fahri Karbuz: »Turki cenimo slovenske izdelke, ker so kakovostni. Bil sem presenečen, da je v Sloveniji, čeprav je majhna država, na voljo toliko različnih stvari. Navdušen sem bil nad raznolikostjo ponudbe izdelkov na področju gradbeništva, nad kakovostjo vrat in oken. Prevzeli so me tudi solarni sistemi za pridobivanje električne energije. Namen sejmov je ravno v tem, da se lahko človek na lastne oči prepriča, ali je neki izdelek dober ali ne. Globalno znano je, da je turška proizvodnja postala zelo kakovostna, zato upam, da Slovenci ne bodo imeli več zadržkov, ko bodo kupovali naše izdelke. Pri tem bi rad poudaril, da ni pomembno samo to, kaj ljudje o nekem izdelku govorijo, kaj se o njem piše na svetovnem spletu in kakšne certifikate ima. Pomembno je, da ljudje izdelek, ki jih zanima, vzamejo v roke, si ga od blizu pogledajo, ga potipajo in nato sami presodijo o njegovi kakovosti.«

Nurdan Camlibel Aydin: »V zadnjih desetih letih si turška vlada zelo prizadeva, da bi vzpostavila čim boljše razmere za razvoj gospodarstva. Finančno podpira izvozno usmerjena podjetja in hkrati močno podpira naložbe. S tem ne mislim samo na naložbe turških podjetij, ampak tudi na tuje naložbe. Zelo veliko tujcev vlaga v turška podjetja in v zadnjih letih se je potrdilo, da ravno tuje naložbe prinašajo zelo dobre rezultate. Da bi vsem, ne samo Turkom, omogočili lažje mednarodno poslovanje, se zelo trudijo tudi na področju sprejemanja nove zakonodaje. To pomeni, da sprejemajo tako zakone, da lahko podjetja poslujejo čim lažje, čim bolj preprosto in učinkovito. Pri nas ni nepotrebne birokracije.«

Fahri Karbuz: »Absolutno je to problem. Ko se neko turško podjetje odloči za naložbo v tujini in ima na voljo več držav, bo najprej preverilo, kako je z birokracijo v teh državah, kaj jih omejuje, kakšne so njihove priložnosti, kakšni so pogoji. Država, ki bo zaradi zapletene birokracije pri ocenjevanju pristala na zadnjem mestu, bo seveda takoj izpadla iz igre. Ljudem je potrebno omogočiti takšne pogoje, da bodo čim lažje uspeli. Zavedati se morate, da Slovenija ni edina država, v katero bi lahko vlagali. Konkurenca je ostra, kajti danes je mogoče vlagati na vseh kontinentih. Zelo veliko potujem po svetu. Bil sem v različnih afriških državah, kjer na moje prijetno presenečenje vlade zelo spodbujajo tuje vlagatelje. Najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, je ta, da se čim prej znebite zapletene birokracije in da uvedete takšne postopke, ki bodo vlagatelje pritegnili, ne pa odbili. Ko poslovneži vidijo tiste velike kupe papirjev, ki jih je treba izpolniti, se takoj obrnejo in gredo drugam.«

Nurdan Camlibel Aydin: »Turki imajo veliko težav, ko se v Sloveniji prijavljajo na slovenske javne razpise. Vsi dokumenti so v slovenskem jeziku, nič ni prevedeno v angleščino. Prevod sicer ni problem, vendar se je potrebno zavedati, da je časa za prijavo na javni razpis zelo malo. Dokumente – in tega je precej – je torej najprej potrebno prevesti, potem je nujno potrebno izdelati še analizo, zato gre vedno na tesno s časom. Tudi potem, ko postopek že steče, je po navadi vedno potrebno priložiti še neka dodatna dokazila. Tak sistem je za Turke tuj. V preteklosti se je že zgodilo, da so turška podjetja želela vlagati v propadajoča slovenska podjetja in jih rešiti, pa jim ravno zaradi zapletov pri javnih naročilih to ni bilo omogočeno.«

Fahri Karbuz: »Ker so trajali samo kratek čas, niso imeli nobenega vpliva na poslovanje. Zaradi tega nimamo težav, vse poteka normalno.«

Nurdan Camlibel Aydin: »Ne, ne umikajo se, res pa je, da so se zaradi notranjih nesporazumov v Siriji turška podjetja odločila, da na tem trgu ohranijo samo minimalno količino svoje proizvodnje. Potrebno je razumeti, da si s Sirijo ne delimo samo meje, ampak tudi zgodovino.«

Nurdan Camlibel Aydin: »To je dobra poteza. To bo s finančnega vidika dobro za Slovenijo. Tudi v Turčiji se država umika iz podjetij. Lastniški delež ohranja samo še v hidroelektrarnah in nekaterih takih podjetjih, ki delajo v javno dobro.«