Jed naj bi nastala v 16. stoletju, a na veliko žalost Škotov so moderni raziskovalci dognali, da je kljub vsemu nastala na ozemlju Anglije, ne pa Škotske. Nekateri pa trdijo, da je jed tako in tako prišla iz Skandinavije. Ljudska legenda vendarle pravi, da je to avtohtona škotska jed, ki je nastala tako, da so žene svojim moškim, preden so se v višavje podali po črede živine, pač iz vsega, kar je bilo doma, skuhale zalogo hrane, ki so jo v pomanjkanju plastičnih vrečk shranile v želodce. Moški so si nato zvečer te vreče skuhali v vodi, razparali in pojedli vsebino. Natančno tako se škotske krvavice strežejo še danes. Večno slavo pa je jedi zapisal največji škotski pesnik Robert Burns v poemi Address to a Haggis iz leta 1787. Tudi zato so haggis obvezna jed nacionalnega praznika Burnsovega večera, 25. januarja. Toda v ZDA so škotske krvavice prepovedane, saj je prepovedano uvažati jedi, ki vsebujejo ovčjo drobovino.
Škotske krvavice z dodatkom drobovine
S Škoti si ne delimo le skoposti, temveč tudi krvavice. Nacionalna škotska jed, na katero so poleg kiltov najbolj ponosni, so haggis, želodci, napolnjeni z mešanico ovčje drobovine, čebule, kosmičev, začimb in krvi. Haggis, ki so videti kot vrečke, navadno postrežejo – kdo bi si mislil – z repo in krompirjem.
